Zadolževanje na zalogo je izraz nezaupanja v lastno politiko

Medtem, ko smo v Državnem zboru razpravljali o »realnem« proračunu, nepremičninskem davku, dvigu dohodnine in zamrznitvi pokojnin, je vlada po izjemno visoki ceni zadolžila Slovenijo za dodatnih 1,5 mrd EUR. Zelo tiho, hitro in skrivnostno. Ne na trgu, ampak za zaprtimi vrati, kjer pogoje diktirajo tisti, ki imajo denar.

Odgovorov in pojasnil vlada ne daje. Zato so vprašanja še toliko bolj utemeljena in dvomi še toliko večji. Kaj vendar je vodilo vlado pri tej ekonomsko nelogični potezi? Zakaj to nenadno zadolževanje, če predsednica vlade zagotavlja, da likvidnost države ni problem? Zakaj po tako visoki obrestni meri, če vlada zaupa v svojo ekonomsko politiko, kar bi logično pomenilo, da bo cena našega zadolževanja v naslednjih mesecih padla?

Zakaj se torej zadolžujemo danes, ko denarja (menda) še ne rabimo in zakaj dražje kot vsi okoli nas?

Izmed možnih razlogov bom zavestno izločila tistega, ki je povezan s korupcijo in tudi tistega, ki je povezan s popolnim ekonomskim neznanjem. S tem se nabor močno zoži in kot zelo verjeten ostane ta, da za ohranitev aktualne vlade in koaliciije nobena cena ni previsoka. Vlada se dobro zaveda, kakšno je dejansko stanje. Ve, da je proračun nerealen, ve da je bančna luknja večja kot izhaja iz proračunskih številk in ve tudi, da bo resnica slej ali prej prišla na dan. Ampak takrat bo pa res že malo pozno. Zato je dobro, da imamo nekaj na zalogi. To bo vladi omogočilo, da ljudi še naprej zavaja z iluzijo, da lahko brez nadaljevanja reform in gospodarske rasti vzdržujemo enak obseg javne potrošnje in da lahko s privatizacijo še malo počakamo. Plače javnega sektorja bodo varne, v privilegije ne bo treba posegati, državna podjetja bomo še naprej uporabljali za poligon političnih interesov, nekaj denarja bomo preko subvencij usmerili v posebej izbrana podjetja, ostalo gospodarstvo bo že kako preživelo. Ali pa tudi ne.

Za obresti tega zadnjega »zadolževalskega« podviga, bomo plačali več kot 70 mio EUR na leto, v treh letih več kot 200 mio EUR. Prav žalostno ob tem zveni podatek, da je shema s katero naj bi reševali problem brezposelnosti mladih, in s katero se je predsednica vlade pohvalila nekaj minut pred tem, preden je preslišala vsa vprašanja glede zadolževanja, težka zgolj 9 mio EUR. Drobiž. Ti mladi bodo delali samo za to, da bodo odplačevali obresti.

Zadolževanje na zalogo je izraz globokega nezaupanja vlade v lastno politiko, posledice te škodljive vladne odločitve pa bomo nosili vsi. Zato imamo pravico dobiti odgovore in zahtevati odgovornost.

 

Minister, kje je vaša integriteta?

Podjetje enega izmed ministrov je v času njegovega sodelovanja v vladi prejelo več sto tisoč evrov javnega denarja. Nadzornim institucijam, ki bi se morale ob tem odzvati, se to ne zdi sporno. Razen redkih izjem, mediji o tem niso prav veliko poročali. Minister ob dejstvu, da je sam sebi dodelil denar ni zardeval in se opravičeval, ampak je prostodušno dejal, da  se mu takšen način povezovanja politike in gospodarstva ne zdi prav nič sporen. Menda se je izločil iz odločanja. Ni dvoma, da bodo zapisniki komisij pokazali, da je temu res tako, toda, minister, kje je vaša integriteta?  

Prav zanimivo bi bilo vedeti, ali takšni standardi poslovanja veljajo tudi v državah, ki jih radi vzamemo za vzgled uspešnega in transparentnega delovanja. Zgolj retorično vprašanje je, ali kakšnemu ministru, iz recimo Švedske, pride na misel takšna nepojmljiva kombinacija. In če že, koliko časa po odkritju, bi še ostal na svojem položaju? Pri nas je seveda drugače. Ne razumejo nas, je o tujcih nekoč dejal minister. Niso nas razumeli niti takrat, ko se je ministrova desna roka, državni sekretar, zavihtel na sam vrh enega najpomembnejših državnih podjetij. Najbrž je tudi to del novih standardov, ki jih bo morala tujina še osvojiti.  

Taisti minister se je v preteklih mesecih pogosto pohvalil, da bo država preko različnih finančnih shem gospodarstvu zagotovila svež denar. Veliko denarja. Ob tem še ni povsem jasno ali bodo največ državne podpore deležna tista podjetja, ki so najbolj učinkovita in perspektiva ali tista, ki se komaj še držijo nad gladino oziroma so že pod njo. Pustimo podrobnosti. Čeprav je več analiz in ocen nedvoumno pokazalo, da je oblastniško razdeljevanje denarja neučinkovito in ne doseže svojega namena, minister vztraja pri svojem. In nedvoumno je, da je sredstva prejelo njegovo podjetje.

Bolj temna plat zgodbe o radodarni državi je, da za vedno nove finančne injekcije posebej izbranim podjetjem, vsi ostali plačujejo visoko ceno. Z novimi davki, višjimi prispevki, več birokracije. Z vsakim novim ukrepom vlade se že tako neugodno podjetniško okolje samo še poslabša. Tako pač je, pravi minister, ko se dvigujejo davki. Časi so slabi, država potrebuje denar.

Zaradi takšnih kalibrov, ki se znajdejo v vrstah ministrov, politikov in gospodarstvenikov ni čudno, da so ljudje polni nezaupanja in apatije. Vsi so enaki, pravijo. O nevarnosti takšnega razmišljanja in posploševanja sem že pisala, in ponavljam »Ne, nismo vsi enaki«. Smo pa odgovorni, da sistem, ki takšne absurde dovoljuje, spremenimo.    

Preglednost in javna dostopnost do podatkov o vseh, ki so prejeli kakršnakoli javna sredstva, bi lahko bil eden izmed korakov na poti normalizacije delovanja države. Nekaj možnosti že obstaja, vendar to še zdaleč ni dovolj. Nobenega izgovora ne more biti, da v dobi razvite informacijske tehnologije ne bi mogli na enem mestu zbrati podatkov o tem kdo, koliko in pod kakšnimi pogoji je prejel javnega denarja. Uzakoniti bi morali pravilo: Javna sredstva – javna objava. Tudi v bankah. Trditi, da se tega ne da, ali zaradi tehničnih ali zaradi vsebinskih razlogov, je navadno sprenevedanje s ciljem prikrivanja dejanskega stanja, onemogočanja sledljivosti in preprečevanja nadzora.

 

 

 

Socialna država po novem

Predsednica vlade je predloga proračunov za naslednje dve leti pospremila z besedami »Ohranili smo socialno državo.«. Ob napovedanih novih davkih, ob sistemskih težavah zdravstvene in pokojninske blagajne, ob zavračanju materialne in moralne odgovornosti posameznikov, ki so izčrpali, nato pa potopili podjetja in banke njihove dolgove pa bomo plačevali vsi, ob ohranjanju privilegijev in razkošnega javnega sektorja ter neučinkovitega sistema javnega naročanja, je to res samozavestna izjava. Vse našteto bo namreč priletelo kot bumerang in še kako poseglo v socialno državo. Vendar ne za vse enako, socialna država bo za nekatere postala še bolj socialna, za druge pa še bolj asocialna. Namesto, da bi postajala vedno bolj pravična, postaja vedno bolj krivična.    

Zato bi bilo zanimivo vedeti, kaj natančno si predsednica vlade pod pojmom socialna država predstavlja. Ta pojem v teoriji resda ni enotno definiran, zagotovo pa  pomeni mnogo več kot suhoparne številke na odhodkovni strani proračuna.  Če sledimo njeni logiki, potem bi lahko zaključili, da nismo uspeli ohraniti pravne države, ker se sredstva pravosodnim proračunskim uporabnikom zmanjšujejo. Drži?   

Celo matično ministrstvo, pristojno za socialo, na svojih spletnih straneh o socialni državi govori le posredno. Pravi: »Temeljni pogoj za delovanje Slovenije kot socialne države je usklajen gospodarski in socialni razvoj«. Enotne opredelitve torej ni, temeljnih pogojev za socialno državo tudi ne, čedalje več ljudi se s težavo prebije iz meseca v mesec, vse težje je priti do storitev, ki jih zagotavljajo različni socialno varstveni podsistemi, ampak trditev s katero se očitno strinja celotna koalicija je jasna. Socialna država, čeprav ne vemo čisto natančno o čem sploh govorimo, se ohranja.

Zanimivo je, da so ti isti ljudje iz sedanje koalicije še pred kratkim razmišljali o socialni državi čisto drugače. Leta 2008, ko je bilo gospodarstvo na višku, brezposelnih pa malo, so nekateri nekritično razglašali konec socialne države in podpisovali razne peticije. Podoben stampedo je bil leta 2012, ko je bila polemika o lačnih otrocih pripeljana do skrajnega roba. Danes koalicija zagovarja stališče, da 500 mio EUR novih davkov, ki bodo najbolj udarili po žepih ljudi srednjega sloja in zmanjšali njihov standard, ob napovedani negativni gospodarski rasti, nima vpliva na socialno državo.

Ni mogoče spregledati, da so razprave in članki o razgradnji socialne države, revščini in pomanjkanju aktualni predvsem, ko je na oblasti desna vlada. Ko pride na oblast levica, se plošča obrne in kar naenkrat se cedita med in mleko. To seveda nima nobene zveze z realnostjo, drži pa, da so socialne stiske ljudi idealno področje za manipuliranje in nabiranje političnih točk.     

Očitno je, da si ob pomanjkanju natančne opredelitve, kaj socialna država sploh je, le to vsakdo predstavlja po svoje. Dobro je, da država skrbi za brezposelne, za upokojence, za ranljive skupine, vendar zanje ni rezervirana. Izboljšanje položaja ene skupine ne sme povzročiti poslabšanja položaja drugih. Socialna država ni privilegij nekaterih skupin in posameznikov, ampak je namenjena vsem državljanom in državljankam.

Pogoj za njen obstoj pa je uspešno gospodarstvo. Zato bi pričakovali, da bo vlada pospremila predloge proračunov  2014 in 2015 s stavkom, ki bi se začel nekako takole »V  prihodnjem letu bomo za oživitev gospodarstva izvedli naslednjih 20 ukrepov, ki bodo izboljšali poslovno okolje in omogočili podjetjem ponovno rast….«.

In sčasoma bi pravična socialna država prišla sama od sebe.

 

Ne, nismo vsi enaki

Čeprav sem se navadila, da ljudje vse politike mečejo v isti koš, to še vedno težko sprejemam, ker preprosto ni res. Takšne ocene so zelo krivične in pavšalne. Zakaj ne bi potem v isti koš metali tudi zdravnike, umetnike, novinarje, frizerje, arhitekte, sodnike, učitelje? So vsi enako (ne)sposobni, (ne)delavni, (ne)prijazni, (ne)pravični? Če je enemu dokazano nečedno ravnanje, so mar zato vsi, ki so tega poklica enako pokvarjeni? Skupni imenovalec vsem tem skupinam je, da opravljajo enak poklic, kar pa še zdaleč ne pomeni, da so tudi sicer enaki.

Z vso odgovornostjo trdim, da to velja tudi za politike. Ne, nismo vsi enaki! Nismo vsi pokvarjeni, nesposobni in egoistični. Nekateri res nismo šli v politiko zato, ker bi tu videli le polno korito, kot nekateri tako »poznavalsko« trdijo. Nekateri smo v politiki preprosto zato, ker smo verjeli, da lahko res naredimo nekaj dobrega za ljudi in državo. Neverjetno, kajne?!

Se pa popolnoma strinjam, da so stvari v politiki zelo prepletene in zapletene in da je treba skleniti veliko kompromisov, tako z drugimi kot tudi s samim sabo.  Vendar to ni nujno nekaj slabega, do cilja namreč ni mogoče vedno priti po avtocesti, včasih je treba ubrati tudi težjo in daljšo pot. Če te vodijo čisti nameni, je najtežje razumeti, zakaj tudi ideje, ki so dobre, enostavno ne prodrejo. Toda, naj v takih trenutkih obupamo? To je najbrž cilj in namen tistih, ki takšne ideje blokirajo. Najlažje se je umakniti, težje je vztrajati in zmagati. Več kot bo takih ljudi v politiki, ki za seboj ne vlečejo zgodovine, ki jih obremenjuje, ki niso vpeti v mreže, ki jih hromijo in ki niso dolžni vračati starih uslug, več je možnosti, da se stvari obrnejo na bolje. Če so poleg tega še strokovnjaki na nekem področju, je pa kombinacija sploh odlična.

Ja, tudi politiki za svoje delo prejemamo plačo, ki nam jo tolikokrat očitajo. Tako kot drugi. Od česa pa naj živimo? Od rent iz preteklosti? Kdo pa si je tako rento sploh lahko pridobil, če je pošteno delal? Nismo vsi dobičkarji prejšnjega sistema, ki so se tako ali drugače okoristili na račun transformacije družbene lastnine v privatno. Naša delovna mesta so za določen čas, podatki o našem premoženju in prihodkih so vsem dostopni, smo pod lupo protikorupcijske komisije, neprestano na očeh javnosti in priljubljena tarča medijev. Raje kot o naših pozitivnih potezah in dejanjih se piše in govori o naših napakah, čevljih, nerodnih besedah in podobnih tračih. Ne poznajo nas po tem kako dobro ali slabo delamo, ampak po tem kako glasni in provokativni smo. Če ne narediš nobene neumnosti, te ne prepoznajo niti kolegi, kaj šele širša javnost. Če si strokoven, si nezanimiv.

Želela bi si, da bi moja dejanja, nastope, prizadevanja in rezultate presojali ločeno od drugih. Konstruktivne kritike so vedno dobrodošle, saj pripomorejo k temu, da se človek izboljša. Kritizerstvo in obtoževanje vsevprek pa je izraz omejenosti in zlonamernosti tistega, ki takšne splošne ocene podaja.

Spreminjanja političnega prostora na bolje ne bodo prinesle parole »Dol s politiki«, ampak kritična presoja o tem, kdo v tej košari je gnilo jabolko. Spremljajte in opazujte, kdo govori eno, dela pa drugo, kdo zganja grozen teater, ampak od njegovih besed ni nobenih koristi, saj to dela le zato, da bo čim večkrat na TV, kdo spreminja mnenja, kakor veter piha, kdo ve kaj govori in kdo mlati prazno slamo?

Kritično spremljanje in pravično ocenjevanje našega dela bo nedvomno vodilo tudi do spoznanja, da politiki sicer opravljamo enak poklic, vendar se po večini osebnih lastnosti razlikujemo. Razlikujemo pa se med drugim tudi po razlogih zakaj smo v politiko sploh vstopili, po strokovnosti in sposobnosti ter nenazadnje tudi po nagnjenosti h korupciji.