11 nalog za dr. Anjo Kopač Mrak

Ministrica je prestala interpelacijo. Rezultat 43 za interpelacijo in 38 proti je sicer Pirova zmaga, ampak pravila so pravila. To seveda ni bila odločitev o njenem dobrem ali slabem delu, ampak preizkus trdnosti koalicije. Ta je ob političnem preračunavanju pokazala večjo šibkost, kot bi si želela. V času, ko potrebujemo trdno in enotno vlado z vizijo in jasnim gospodarsko socialnim programom, je to slaba popotnica za prihodnost Slovenije.

V svojem nastopu, je ministrica porabila največ časa za obtoževanje predlagateljev interpelacije, preostanek pa je namenila predstavitvi dela ministrstva, s poudarkom na prihodnjem programu dela. Odgovorov na očitke interpelacije je bilo bolj malo.   

So pa zato kar deževale obljube, kaj vse bodo na ministrstvu v naslednjih mesecih še naredili. Ministrica tudi ni skoparila s samohvalo glede zaslug pri zmanjševanju brezposelnosti in zagotavljanju socialne države. Pohvalila se je tudi z najnižjo stopnjo neenakosti, kar bi nas moralo pošteno skrbeti.

Vendar dosedanje delo ministrice kaže na to, da ima “smolo” pri izbiri projektov in težave pri uresničevanju svojih idej. Besede so eno, dejanja pa drugo. Propadlih projetov, neizpolnjenih obljub in celo sprenevedanj ter zavajanj, ki si jih je privoščila dr. Anja Kopač Mrak v času, ko je imela vpliv na delo ministrstva, je za celo knjigo. To seveda vzbuja sum, da bo večina tega, kar je povedala v zagovoru interpelacije, ostalo le neizpolnjena želja in izziv za neke druge čase in drugo vlado.

Kljub temu dopustimo možnost, da bo od jutri naprej vse drugače in da bo tokrat dr. Anja Kopač Mrak zares ukrepala. Za začetek na naslednjih enajstih področjih:

1. Uredite končno dolgotrajno oskrbo

Slovenija je edina država med članicami Evropske unije, ki nima celovito urejene dolgotrajne oskrbe. Že od leta 2008 dalje vlada vsako leto znova zapiše v svoj normativni program dela (NPD), da bo sprejela Zakon o dolgotrajni oskrbi. V Nacionalnem programu reform (NRP) enako obljubo pošlje v Bruselj. Vendar zakon do danes ni ugledal luči sveta in možnosti, da jo kaj kmalu bo, so precej slabe. Zakon ni pomemben le za starejše, kar se pogosto napačno predstavlja v javnosti, ampak za vse, ki v vsakodnevnem življenju potrebujejo pomoč drugih. Prepiranje med ministrstvom za zdravje in ministrstvom za delo, pod čigavo okrilje spada zakon, je ceneno preusmerjanje pozornosti. Je tudi dokaz, da ministri med seboj ne znajo sodelovati in dokaz nemoči predsednika vlade, ki jih k sodelovanju ne more prisiliti. Ker je zakon napisan že v n-tih različicah, je potrebna le odločitev, katero od njih poslati v sprejem v Državni zbor.

2. Kako napreduje pokojninska reforma

Z velikom pompom je bila pred nekaj meseci predstavljena Bela knjiga o pokojninski reformi, ki naj bi nakazala bodočo ureditev pokojninskega sistema. Najbrž ni nikogar med nami, ki se ne bi strinjal, da pokojninsko reformo potrebujemo. K sreči smo pred tremi leti in pol sprejeli zakon, ki je za nekaj časa podaljšal vzdržnost pokojninskega sistema. Ampak to ni dovolj. Dolgoročno potrebujemo novo rešitev.

Predlogi, ki so zapisani v Beli knjigi, so pozitivno presenečenje. Predvsem zato, ker takšnih predlogov nikoli ne bi pričakovali od “leve” vlade. Skoraj prepričana sem, da mnogi od tistih, ki so tudi v javnosti zagovarjali ministričin predlog, Bele knjige niso prebrali, ali pa ne razumejo, kaj tam piše. Popolnoma jasno je, da aktualna koalicija nikoli ne bo sprejela zakona, ki bi vseboval rešitve iz Bele knjige. Pa ne gre le za nekaj vprašanj, ki so medijsko najbolj odmevala. Celoten koncept je drugačen od tega, kar poznamo sedaj.

Ministrstvo je širokogrudno predvidelo kar štiri (!) leta javne razprave. In v tem je največje sprenevedanje. Sprejetje zakona je postavljeno v čas, ki presega mandate Cerarjeve vlade. Za Dr. Anjo Kopač Mrak je dosežek že sama predstavitev Bele knjige. Z vsebino in njeno realizacijo se tako ali tako nihče več ne ukvarja. V štirih letih se bo spremenilo marsikaj. Tudi vlada in koalicija. Če ministrica s pokojninsko reformo misli resno, naj po enem letu javne razprave prinese predlog zakona v Državni zbor.

3. Izkoristite čas za nujne popravke veljavnega pokojninskega zakona

Obdobje javne razprave o novem pokojninskem sistemu je čas, ki ga lahko izkoristi, da se uveljavijo nekatere nujno potrebne spremembe sedanjega zakona. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je eden izmed najbolj obsežnih in zapletenih. Številne spremembe so povzročile skoraj neberljive prehodne določbe, v katerih se ne znajde nihče več. Poponoma iluzorno je, da bi si kdo znal sam izračunati pokojnino. Večinoma ljudje ne razumejo niti izračuna, ki ga naredi ZPIZ.

Veliko težav bi rešili že s tem, če bi zakon razdelili v več delov. Pri tem bi lahko popravili tudi takšne anomalije, kot je ureditev statusa samostojnih podjetnikov, in nekaj drugih zadev, ki kar vpijejo po spremembah. V poseben zakon bi prenesli tudi vse pravice, ki predstavljajo izrazit socialni transfer in nimajo nič skupnega s pokojnino. Tako bi zakon lažje zadihal, z njim pa tudi pokojninska blagajna.    

Ne gre za poseganje v pravice, ampak za povsem tehnično opravilo, kako en megalomanski zakon razdeliti v dva ali tri malo manj obsežne. Ekipa na ministrstvu je sposobna in bi to naredila v zelo kratkem času.

4. Uredite mrežo socialnih zavodov

Centri za socialno delo (CSD) vse bolj postajajo ustanove, ki se ukvarjajo z birokratskimi opravili, namesto da bi vso svojo energijo posvetili reševanju stisk ljudi. V času, ko je ministrica kot državna sekretarka že sodelovala pri oblikovanju zakonodaje, je bil sprejet Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, ki je povzročil veliko krivic ljudem in ogromno težav ter dela CSD-jem. Nesporno je, da so CSD-ji popolnoma v rokah politične skupine, ki ji pripada dr. Anja Kopač Mrak. Reorganizacija mreže CSD se pripravlja že več let, najmanj pa od leta 2012 dalje. Vrtenje v krogu idej, ki so motivirane s političnimi interesi in na katerih služijo razni eksperti, po štirih letih ni dalo vidnega napredka. Preden ministrstvo porabi še več davkoplačevalskega denarja za izdelavo strategije medijskega komuniciranja, torej kako v javnosti prodati zgodbo o reorganizaciji CSD-jev, bi lahko poizkusili z nekaj manjšimi, vendar zato nič manj učinkovitimi koraki.

Za začetek bi vzpostavili “skupne službe”. Tako se CSD-jem ne bi bilo treba več ukvarjati z računovodstvom, kadrovskimi zadevami in podobnimi skupnimi opravili. Včasih ni treba velikih projektov, da se stavari premaknejo na bolje.  

5. Ukinite obveznost vračanja varstvenega dodatka

Varstveni dodatek je socialni transfer. Mnogo upokojencev se mu je odpovedalo, ker ne želijo nalagati obveznosti svojim potomcem, ki bodo morali po njihovi smrti državi vrniti vse, kar so sami prejeli od države. Morda se to komu zdi pravično. Češ, če imajo v lasti nepremičnino, potem je prav, da del te nepremičnine pripada državi, saj so od nje vendar prejeli nekaj denarja, ki ga morajo vrniti. Varstveni dodatek se torej obravnava kot neke vrste kredit. Toda gledano širše, to predstavlja nedopustno diskriminacijo z ostalimi prejemniki socialnih transferov. Tudi državne štipendije so socialni transfer. In otroški dodatki tudi. Če bi sledili logiki vračanja, bi moralo enako veljati za vse. Vendar za nikogar drugega, razen  za tiste, ki prejemajo varstveni dodatek, obveznost vračanja ne velja. Zato ukinite obveznost vračanja varstvenega dodatka, ali pa enako obveznost uveljavite za vse ostale prejemnike socialnih transferov.

6. Vrnite Zoisove štipendije vrhunskim športnikom

Z uveljavitvijo novega Zakona o štipendiranju je bila dijakom in študentom – športnikom odvzeta možnost, da sploh kandidirajo za Zoisovo štipendijo. Ko sem, še kot poslanka v Državnem zboru, pojasnjevala, da bo treba po novem zakonu za pridobitev Zoisove štipendije hkrati (!) izpolnjevati tako pogoj glede ocen kot tudi pogoj glede izjemnih dosežkov, ni bilo med kolegi iz takratne koalicije nobenega razumevanja. Tudi predstavniki ministrstva se niso dali prepričati, da dijak, ki ima same odlične ocene in je obenem npr. tudi državni prvak v atletiki, res zasluži Zoisovo štipendijo. Ne, športni dosežki se ne morejo šteti med izjemne dosežke, so zatrjevali. Se pa med izjemne dosežke šteje npr. objava znanstvenoraziskovalne naloge v strokovni reviji ali zborniku. Res krivično do vseh, ki ob napornih treningih in zlatih medaljah na državni ravni (!) z odliko opravljajo tudi svoje šolske obveznosti. Do začetka novega šolskega leta je še dovolj časa, da ministrica to krivico popravi.

7. Ne ukinjajte Sklada za štipendije

Pod krinko racionalizacije je ministrica predlagala pripojitev Javnega sklada RS za štipendije in razvoj kadrov Javnemu jamstvenemu, preživninskemu in invalidskemu skladu RS. Z navedeno pripojitvijo naj bi prihranili celih 200.000 EUR! To je natančno toliko, kot jih bo potrebno zagotoviti za ustanovitev novega Urada za varstvo pred diskriminacijo. Ministrstvo je ob tem hitelo zagotavljati, da nam ustanovitev samostojnega Urada za varstvo pred diskriminacijo nalaga celo opomin Evropske komisije.  Vendar to ne drži. V opominu jasno piše, da mora biti organ neodvisen, vendar je organizacijsko lahko umeščen tudi v nek drug organ, ki se ukvarja s podobno vsebino. Je bilo to zavajanje namerno?

Zagovarjam racionalizacijo v javni upravi, toda vsega vendarle ne gre metati v isti koš. Štipendije, preživnine in invalidnine res niso za skupaj. Če bi sledili logiki obrazložitve, s katero ministrica ukinja štipendijski sklad, bi lahko imeli v državi samo en sklad, en zavod in eno agencijo. Saj vsi delajo približno na enak način, kajne? Torej, ministrica, umaknite ta škodljivi predlog iz procedure in raje dodelite skladu več dela, več programov in več pristojnosti. To bo dobro za vse, predvsem pa za izjemne talente, ki jih sklad podpira pri njihovem izobraževanju.

8. Pogovarjajte se z vsemi in sklenite Socialni sporazum

Ničkolikokrat je bilo iz ust ministrice slišati, da je socialno sporazumevanje izjemnega pomena. Rešitve, ki niso širše družbeno usklajene, ne bodo nikoli dobro sprejete med ljudmi. Vendar socialno sporazumevanje ne pomeni diktature ene ali druge strani. Ministrstvo kot partner bi moralo skrbeti, da so slišani in upoštevani vsi.

Ko je dr. Anja Kopač Mrak skupaj s sindikati konec 2015 enostransko predlagala spremembo definicije minimalne plače, so delodajalske organizacije odstopile od Socialnega sporazuma. Pri tem ne gre za vsebinsko vprašanje, ali je definicija minimalne plače ustrezna ali ne, pač pa za način komuniciranja in sodelovanja. Podobno enostransko potezo si je ministrstvo  privoščilo v času največje krize, ko je povišalo minimalno plačo brez soglasja delodajalcev.

Pogajanja s socialnimi partnerji so bila vedno naporna, vendar ravnanja ministrice kažejo na nerazumevanje in podcenjevanje instituta socialnega dialoga in na velik prepad med besedami in dejanskim ravnanjem. Pobuda za ponovno vzpostavitev pravega partnerskega odnosa za vsemi deležniki je lahko dana takoj.

9. Priznajte, da ste tudi vi zmotljivi, in ukinite propadle projekte

Projekti, kot so odpis dolgov in preprečevanje dela na črno z vpeljavo vrednotnic, so bili popolni streli v prazno. Medtem, ko se je eden že iztekel in dokazano ni dal nobenih rezultatov, so vrednotnice še kar v veljavi. Analiza je pokazala, da so bili stroški vpeljave vrednotnic nekajkrat višji, kot je bil njihov izplen. Zakaj ministrica trmasto vztraja pri njem, ni jasno.

Nekaj neučinkovitih projekov in programov bi se našlo tudi na Zavodu za zaposlovanje. Učinkovitost se ne meri s tem, koliko denarja je bilo razdeljenega, ampak kakšni rezultati so bili doseženi. Eden izmed projektov, okoli katerega je bilo izrečene že veliko samohvale, je Jamstvo za mlade, ki pa v resnici ni tako uspešen projekt. Malo svežega vetra in prilagoditve dejanskim potrebam na trgu dela ne pri tem ne pri drugih projektih zavoda ne bi škodovalo.

10. Ne poskušajte vsiliti zakonov, ki med ljudi vnašajo razdor

Propadli poizkus uveljavitve Družinskega zakonika je najboljši pokazatelj, da je je treba za uspešen zakon pridobiti čim širšo podporo ljudi. Trmasto vztrajanje na svojem in vsiljevanje rešitev, ki so za del populacije nesprejemljive, se ponavadi ne konča dobro. Ob odpiranju ideoloških vprašanj in presojanju, čigave vrednote so bolj prave, je zanimivo opazovati, kako tisti, ki največ govorijo o strpnosti in spoštovanju drugače mislečih, sami ravnajo ravno nasprotno. Obsojajo in podcenjujoče obravnavajo vse, ki si drznejo imeti drugačna stališča.

V tem trenutku so bolj kot kdajkoli prej ogrožene naše tradicionalne vrednote. Svet, Evropa in z njimi Slovenija se spreminjajo z veliko hitrostjo. Vse več ljudi meni, da to ni dobro in da so nam stvari ušle iz rok. Ob pripravi bodoče zakonodaje imejte v mislih, da na svetu živimo različni ljudje, ki imamo različne vrednote. Kot predstavnica vlade, ki mora skrbeti za vse državljane, ste dolžni vsem posvečati enako pozornost in enako skrb. Vsem ste dolžni izkazati enako spoštovanje.

11. Do proračunskih sredstev se obnašajte bolj odgovorno 

Ekonomisti na ministrstvu za delo so bolj redki. To se pozna tudi pri porabi proračunskega denarja. Ena izmed visokih vladnih uslužbenk na ministrstvu mi je nekoč dejala, da se ne izplača izvajati programa, pri katerem se ne porabi najman 1 milijon evrov. Ne glede na to, ali gre za integralna ali evropska sredstva, je takšen odnos nesprejemljiv.

Na mačehovski odnos do porabe proračunskih sredstev ter na slabo in neodgovorno načrtovanje kaže tudi izvajanje enega izmed prvih protikriznih ukrepov vlade iz leta 2009. Dr. Anja Kopač Mrak je bila takrat državna sekretarka in je pomembno vplivala na delo ministrstva. Gre za Zakon o delnem subvencioniranju polnega delovnega časa. Na ministrstvu so izračunali, da bomo za ukrep potrebovali kar 230 milijonov evrov. Denarja v proračunu seveda ni bilo, zato smo se morali dodatno zadolžiti. Na koncu je bilo porabljenih le 33 miljonov evrov. Podobno nerealno načrtovanje se je dogajalo še na več drugih projektih.

Proračun ministrstva za delo je eden največjih, zato bi morali z njim posebej skrbno ravnati. Poglobljen nadzor, ki bi se ukvarjal predvsem z vidikom smotrnosti porabe, bi najbolje izvedel kakšen manjši podjetnik, ki dvakrat obrne vsak evro. Manevrskega prostora je še veliko, kjub temu, da je pretežni del odhodkov določen z zakoni. Nikjer namreč ne piše, da se zakoni ne morejo spremeniti. Prav tako nikjer ni zapisano, da je tistim, ki že leta in leta živijo na račun proračuna, ta pravica dodeljena za vedno.

Izzivov, predlogov in idej je seveda še mnogo več, vendar naj bo zaenkrat to dovolj. Polovična realizacija bi bil fantastičen rezultat.

Afera Panama Leaks

Prejšnji teden sem bila v Silicon Valley-u. Z nekaj kolegi iz Odbora za zaposlovanje smo obiskali Amazon, Facebook, Airbnb, Uber, Google, Intel in še nekaj drugih, enako zanimivih ameriških podjetij. Dragocena izkušnja, po kateri se je težko znebiti vtisa, da Evropa nikoli več ne bo postala vodilna svetovna sila. Ne zato, ker bi bili Evropejci premalo sposobni ali zaradi neugodne demografije, ampak zaradi togega razmišljanja in precenjevanja lastne pomembnosti.  

Podjetja, ki so nam odprla vrata in nam predstavila svoje poslovanje, spadajo med najuspešnejša v svetovnem merilu. Zaposlujejo in omogočajo uresničevanje idej stotisočim mladim, skrbijo za okolje in so družbeno odgovorna. Hkrati so to tudi podjetja, ki smo jih na odboru Taxe poklicali na zagovor in zahtevali, da nam pojasnijo kako plačujejo davke[1].

Po Lux Leaks še Panama Leaks

Še preden se je afera Lux Leaks dobro ohladila, že imamo novo - Panama Leaks. V javnost so ušli dokumenti z imeni ljudi in nazivi podjetij, ki v davčnih oazah skrivajo milijarde evrov. Ni bilo medija, ki o tem ne bi poročal. Po družabnih omrežjih se je vsul plaz komentarjev. Bolj ali manj znane javne osebnosti so kar tekmovale v tem, kdo bo ostreje obsodil vsa ta “zavržna” dejanja in kdo bo na bolj odločen način zahteval, da je res skrajni čas, da nekaj naredimo. Tako kot večina afer je bila tudi ta predstavljena pompozno, črno - belo in brez želje, da bi resno predstavili celotno sliko.  

Globalizacija ni nekaj kar bi si želeli, ampak nekaj, kar imamo tukaj in zdaj

Preskok z enega konca sveta na drugi konec je dandanes mogoč z dvema klikoma  na tipkovnici. Mladi, ambiciozni in sposobni ljudje se iz Evrope selijo v Silicon Valley. Podjetja gredo tja, kjer imajo ugodnejše poslovno okolje. Denar se seli tja, kjer je manj obdavčen. Globalizacija ni nekaj, kar bi si želeli, ampak nekaj, kar je. Tukaj in zdaj. Podjetja iz prvega odstavka to vedo. Pametne vlade vzpostavijo takšne pogoje, da jih privabijo ali vsaj ne odganjajo, nespametne jim postavijo toliko ovir, da odidejo, še preden so prišli.

Jasno je, da davčne oaze z nizko ali ničelno obdavčitvijo predstavljajo nelojalno konkurenco. Če je motiv za skrivanje v davčnih oazah samo izogibanje davkom, to še ni najhuje. Huje je, da davčne oaze predstavljajo zatočišče za denar, ki izvira iz kriminalnih poslov. Vendar ni vsako podjetje, ki ima svoj sedež na Cipru, davčni utajevalec, in ni vsak posameznik, ki je svoj denar prenesel v Panamo, kriminalec.

Slovenski del zgodbe Panama Leaks

Ob ugotovitvah, da so davčne oaze škodljiva in nedopustna legla umazanega kapitalizma in pogoltnih voditeljev, je bila največ pozornosti deležna informacija, da se je v mrežo Panama Papers ujelo tudi 78 Slovencev.  Za razliko od razkritij v tujih medijih, zaradi katerih so padale glave, so se slovenski novinarji omejili na objavo zgolj nekaj imen. Po kakšnih kriterijih naj bi ravno za ta imena veljal javni interes, za druge pa ne, ni znano. Takšen selektiven pristop seveda vzbuja dvom glede poštenih namenov in obravnavanja vseh vpletenih po enakih merilih.

Davčne oaze so stara zgodba in Panama ni edina

Davčne oaze niso od včeraj. V Sloveniji je v javnosti kot davčna oaza najbolj znan Ciper. Vendar Ciper med vsemi ostalimi davčnimi raji ni tisti, ki bi mu morali posvetiti največjo pozornost.  Že dolgo se ve, da Slovenci niso imuni za čare davčnih oaz in da se tja steka veliko denarja, ki bi moral končati v slovenskem proračunu. Najbrž je tam varno spravljenega tudi precej denarja, ki izhaja iz kriminalnih dejavnosti ali pa denarja, ki je odtekel iz včasih “naših” podjetij.

Zakaj to odkritje ne bi smelo biti presenečenje? Ker podatki obstajajo in ker ima oblast možnost, da sprejme in tudi izvaja takšne predpise, da bo do njih mogoče priti.

Pri odkrivanju nečednih poslov zmanjka doslednosti

Eden izmed očitkov, ki ga najbolj vneti kritiki davčnih skrivalnic izpostavljajo, je pomanjkanje preglednosti. Davčne utajevalce in sploh vse, ki se izogibajo plačevanju davkov, bi bilo treba razkriti, objaviti in jim pobrati premoženje. Saj gre vendar za denar, ki ga je nekdo namesto v skupno blagajno pospravil v svoj žep. Razlog, zakaj se to ne zgodi, je najbrž v tem, da bi ob doslednem spoštovanju preglednosti in javne dostopnosti podatkov razkrili tudi koga, ki ga pač ni dopustno razkriti.

Skrivanje v davčnih oazah ni nič slabše kot škodljivi bančni posli

Zakaj pa ne bi zahteve po preglednosti prenesli tudi na vsa druga področje, kjer gre za javni interes? Tudi v zgodbi reševanja slovenskega bančnega sistema nastopajo pogoltna podjetja in še bolj pogoltni posamezniki, ki so dajali in najemali kredite, denar pa je izginil neznano kam. Njihovi dolgovi so bili poplačani z davkoplačevalskim denarjem. Nobenega razloga ni, da bi se v tem primeru obnašali drugače kot v primeru davčnih utajevalcev. Enaka pravila naj veljajo za vse. Saj gre vendar za javni denar in s tem javni interes. Ampak razlog, zakaj do razkritja ne bo prišlo, je najbrž enak kot v prejšnjem primeru. Lahko bi razkrili koga, ki ga pač ni dopustno razkriti.

Dvojna morala in sprenevedanje

Načinu, kako smo se v Sloveniji lotili obravnavanja afere Panama Papers, bi Shakespeare rekel “veliko hrupa za nič”.  Nekaj kolateralne škode najbrž bo, tisti z najbolj umazanimi rokami pa bodo verjetno zgodbo preživeli v anonimnosti in nepoškodovani. Moralisti bodo še naprej imeli razloge za razpredanje o tem, v kakšno brezno nas vodi pohlep in kaj vse bi bilo treba narediti, vendar zgodilo se ne bo nič. Če bi se resno lotili tako davčne kot bančne zgodbe,… bi seveda lahko razkrili koga, ki ga pač ni dopustno razkriti.

Davčne oaze bodo še naprej obstajale, lahko pa naredimo veliko, da bodo manj zanimive

Iz vsega doslej napisanega bi morda lahko kdo sklepal, da sem zagovornik obstoja davčnih oaz.  Zato naj ob koncu zelo jasno povem, da utajevanja davkov ne podpiram. Prav tako ne podpiram nezakonitega poslovanja in tudi ne poslovanja, ki je sicer zakonito, ampak moralno sporno in neetično. Jasno, da ne podpiram davčnih oaz, vendar razumem vzroke, zaradi katerih jih ljudje iščejo.

Če bi mi sami poskrbeli za to, da ne bi vsakega, ki pogleda iz povprečja, odgnali s previsokimi davki, potem bi bile davčne oaze precej manj zanimive. Seveda govorim o legalnih in poštenih poslih. Kriminalni posli zahtevajo drugačno obravnavo.

Ne moremo si delati utvar, da bomo lahko vplivali na to, kakšen bo davčni sistem npr. v Macau, lahko pa veliko naredimo, da podjetja in posamezniki ne bodo bežali tja.

Med ukrepi, ki bi povečali možnost, da podjetja ne bi iskala davčnih obvodov, bi morali biti, prvič: uveljavitev načela obdavčitve v kraju opravljanja dejavnosti, drugič: vpeljava enotne davčne osnove, in tretjič: vzpostavitev konkurenčnih davčnih stopenj. Razumljivo je, da nadzor nad transakcijami v davčne oaze ne sme biti sam sebi namen, ampak morajo pristojni organi dosledno in strogo opraviti svoje naloge.

Kaj pa, če bi ukinili plačevanje davka od dobička?

Dvojna morala je tudi škodljiva

Tako kot ne podpiram davčnih oaz, tudi ne podpiram sprenevedanja in dvojne morale tistih, ki zahtevajo ukrepanje, vendar ne naredijo nič, da bi do tega res prišlo. Zavračajo vse rešitve, ki bi lahko naredile evropsko in predvsem slovensko poslovno okolje podjetništvu bolj prijazno.  

Ne podpiram pozivov k odgovornosti, ki temeljijo na različnih kriterijih in merilih in na sramotilni steber obešajo ljudi glede na njihovo politično pripadnost ali nepripadnost.

In ne podpiram sprenevedanja, da zlorab slovenskega bančnega in davčnega sistema ni mogoče ugotoviti in kaznovati. Nedopustno je, da so tisti, ki so povzročili, da je v Sloveniji poniknilo milijarde evrov,  varno skriti pod krinko varovanja osebnih podatkov.

 

---

[1] Taxe je poseben odbor Evropskega parlamenta, ki je bil ustanovljen z namenom ugotoviti ali je predsednik Evropske komisije Jean Claude Juncker kot premier Luksemburga kršil davčne predpise ali ne.

Migrantska kriza - stopimo skupaj za Slovenijo

Bruselj, 20.10.2015

Spoštovani kolegi evropski poslanci,

razmere v katerih se je v teh dneh znašla Slovenija so zaskrbljujoče. Ko sem v nedeljo zvečer obiskala begunski sprejemni center na policiji v Brežicah, ni kazalo, da bo že naslednji dan vse drugače. Čeprav odgovorni tega nočejo javno priznati, je bilo že dolgo jasno, da v primeru povečanega pritiska na južno mejo Slovenija ne bo zmogla brez dodatne pomoči. 

Kot lahko opazimo, podcenjevanje razmer ni pomagalo nikomur. Vladna retorika, da obvladuje položaj je sicer razumljiva, vendar neodgovorna in dvomljiva, če ne ustreza dejanskemu stanju. Noč iz nedelje na ponedeljek je pokazala, da so bili dvomi upravičeni.

Prihod večjega števila migrantov je bilo presenečenje, ki to ne bi smelo biti, če bi res imeli nadzor nad razmerami. Neprimerno je za nastale razmere kriviti druge države, saj je bilo mogoče takšen razvoj dogodkov predvideti vnaprej.

Prebivalci obmejnih območij so že pokazali, da so pripravljeni pomagati, vendar so ob spremljanju dogajanja čedalje bolj zaskrbljeni in preplašeni. Prejemam številne klice in pozive. Verjamem, da jih tudi vi. Slovenske državljanke in državljani upravičeno pričakujejo, da jim bo država zagotovila ustrezno varnost in nemoteno življenje.

Pričakujejo tudi, da bomo mi, evropski poslanci, po svojih močeh prispevali k reševanju nastalih razmer. Naše možnosti so žal omejene, vendar več glasov na več različnih mestih pomeni tudi večjo možnost za uspeh. Najverjetneje se vsi zavedamo, da ima Slovenija omejene in ne zadostne kadrovske in finančne zmožnosti, s katerimi bi lahko obvladovala nastale razmere. 

Predlagam, da se vsi skupaj potrudimo, da seznanimo evropsko skupnost o resni situaciji, v kateri se je znašla Slovenija in jo hkrati pozovemo, da Sloveniji kot enakopravni članici EU, nudi ustrezno podporo. Tudi mi smo jo nudili drugim takrat, ko so jo potrebovali. Moralno, tehnično, kadrovsko in finančno. Vse v duhu evropske solidarnosti.

Spoštovani kolegi,

vsi se zavzemamo za spoštovanje človekovih pravic, nihče od nas ne zanika stisk v katerih se znajdejo ljudje, ki morajo bežati za svoje življenje. Prav tako smo vsi po svojih močeh pripravljeni pomagati tistim, ki pomoč zares potrebujejo. Vendar smo dolžni ob tem odgovorno ravnati tudi do naših državljank in državljanov, ki imajo prav tako pravice. Pravice, da v svojih domovih živijo svobodno in brez strahu.

Verjamem, da boste vsi sprejeli mojo pobudo in delovali v dobro Slovenije, ki nas v teh dneh še posebej potrebuje.

Romana Tomc