Čeprav sem se navadila, da ljudje
vse politike mečejo v isti koš, to še vedno težko sprejemam, ker preprosto ni
res. Takšne ocene so zelo krivične in pavšalne. Zakaj ne bi potem v isti koš
metali tudi zdravnike, umetnike, novinarje, frizerje, arhitekte, sodnike,
učitelje? So vsi enako (ne)sposobni, (ne)delavni, (ne)prijazni, (ne)pravični?
Če je enemu dokazano nečedno ravnanje, so mar zato vsi, ki so tega poklica
enako pokvarjeni? Skupni imenovalec vsem tem skupinam je, da opravljajo enak
poklic, kar pa še zdaleč ne pomeni, da so tudi sicer enaki.
Z vso odgovornostjo trdim, da to
velja tudi za politike. Ne, nismo vsi enaki! Nismo vsi pokvarjeni, nesposobni
in egoistični. Nekateri res nismo šli v politiko zato, ker bi tu videli le
polno korito, kot nekateri tako »poznavalsko« trdijo. Nekateri smo v politiki
preprosto zato, ker smo verjeli, da lahko res naredimo nekaj dobrega za ljudi
in državo. Neverjetno, kajne?!
Se pa popolnoma strinjam, da so
stvari v politiki zelo prepletene in zapletene in da je treba skleniti veliko
kompromisov, tako z drugimi kot tudi s samim sabo. Vendar to ni nujno nekaj slabega, do cilja
namreč ni mogoče vedno priti po avtocesti, včasih je treba ubrati tudi težjo in
daljšo pot. Če te vodijo čisti nameni, je najtežje razumeti, zakaj tudi ideje,
ki so dobre, enostavno ne prodrejo. Toda, naj v takih trenutkih obupamo? To je
najbrž cilj in namen tistih, ki takšne ideje blokirajo. Najlažje se je
umakniti, težje je vztrajati in zmagati. Več kot bo takih
ljudi v politiki, ki za seboj ne vlečejo zgodovine, ki jih obremenjuje, ki niso
vpeti v mreže, ki jih hromijo in ki niso dolžni vračati starih uslug, več je
možnosti, da se stvari obrnejo na bolje. Če so poleg tega še strokovnjaki na
nekem področju, je pa kombinacija sploh odlična.
Ja, tudi politiki za svoje delo
prejemamo plačo, ki nam jo tolikokrat očitajo. Tako kot drugi. Od česa pa naj
živimo? Od rent iz preteklosti? Kdo pa si je tako rento sploh lahko pridobil,
če je pošteno delal? Nismo vsi dobičkarji prejšnjega sistema, ki so se tako ali
drugače okoristili na račun transformacije družbene lastnine v privatno. Naša
delovna mesta so za določen čas, podatki o našem premoženju in prihodkih so
vsem dostopni, smo pod lupo protikorupcijske komisije, neprestano na očeh
javnosti in priljubljena tarča medijev. Raje kot o naših pozitivnih potezah in
dejanjih se piše in govori o naših napakah, čevljih, nerodnih besedah in
podobnih tračih. Ne poznajo nas po tem kako dobro ali slabo delamo, ampak po
tem kako glasni in provokativni smo. Če ne narediš nobene neumnosti, te ne
prepoznajo niti kolegi, kaj šele širša javnost. Če si strokoven, si nezanimiv.
Želela bi si, da bi moja dejanja,
nastope, prizadevanja in rezultate presojali ločeno od drugih. Konstruktivne
kritike so vedno dobrodošle, saj pripomorejo k temu, da se človek izboljša.
Kritizerstvo in obtoževanje vsevprek pa je izraz omejenosti in zlonamernosti
tistega, ki takšne splošne ocene podaja.
Spreminjanja političnega prostora
na bolje ne bodo prinesle parole »Dol s politiki«, ampak kritična presoja o tem,
kdo v tej košari je gnilo jabolko. Spremljajte in opazujte, kdo govori eno,
dela pa drugo, kdo zganja grozen teater, ampak od njegovih besed ni nobenih
koristi, saj to dela le zato, da bo čim večkrat na TV, kdo spreminja mnenja,
kakor veter piha, kdo ve kaj govori in kdo mlati prazno slamo?
Kritično spremljanje in pravično
ocenjevanje našega dela bo nedvomno vodilo tudi do spoznanja, da politiki sicer
opravljamo enak poklic, vendar se po večini osebnih lastnosti razlikujemo. Razlikujemo
pa se med drugim tudi po razlogih zakaj smo v politiko sploh vstopili, po
strokovnosti in sposobnosti ter nenazadnje tudi po nagnjenosti h korupciji.
