Podjetje enega izmed ministrov je
v času njegovega sodelovanja v vladi prejelo več sto tisoč evrov javnega
denarja. Nadzornim institucijam, ki bi se morale ob tem odzvati, se to ne zdi
sporno. Razen redkih izjem, mediji o tem niso prav veliko poročali. Minister ob
dejstvu, da je sam sebi dodelil denar ni zardeval in se opravičeval, ampak je
prostodušno dejal, da se mu takšen način
povezovanja politike in gospodarstva ne zdi prav nič sporen. Menda se je izločil
iz odločanja. Ni dvoma, da bodo zapisniki komisij pokazali, da je temu res tako,
toda, minister, kje je vaša integriteta?
Prav zanimivo bi bilo
vedeti, ali takšni standardi poslovanja veljajo tudi v državah, ki jih radi
vzamemo za vzgled uspešnega in transparentnega delovanja. Zgolj retorično vprašanje
je, ali kakšnemu ministru, iz recimo Švedske, pride na misel takšna nepojmljiva
kombinacija. In če že, koliko časa po odkritju, bi še ostal na svojem položaju?
Pri nas je seveda drugače. Ne razumejo nas, je o tujcih nekoč dejal minister. Niso
nas razumeli niti takrat, ko se je ministrova desna roka, državni sekretar, zavihtel
na sam vrh enega najpomembnejših državnih podjetij. Najbrž je tudi to del novih
standardov, ki jih bo morala tujina še osvojiti.
Taisti minister se je v
preteklih mesecih pogosto pohvalil, da bo država preko različnih finančnih shem
gospodarstvu zagotovila svež denar. Veliko denarja. Ob tem še ni povsem jasno ali
bodo največ državne podpore deležna tista podjetja, ki so najbolj učinkovita in
perspektiva ali tista, ki se komaj še držijo nad gladino oziroma so že pod njo.
Pustimo podrobnosti. Čeprav je več analiz in ocen nedvoumno pokazalo, da je oblastniško razdeljevanje
denarja neučinkovito in ne doseže svojega namena, minister vztraja pri svojem. In
nedvoumno je, da je sredstva prejelo njegovo podjetje.
Bolj temna plat zgodbe o
radodarni državi je, da za vedno nove finančne injekcije posebej izbranim
podjetjem, vsi ostali plačujejo visoko ceno. Z novimi davki, višjimi prispevki,
več birokracije. Z vsakim novim ukrepom vlade se že tako neugodno podjetniško
okolje samo še poslabša. Tako pač je, pravi minister, ko se dvigujejo davki. Časi
so slabi, država potrebuje denar.
Zaradi takšnih kalibrov, ki se
znajdejo v vrstah ministrov, politikov in gospodarstvenikov ni čudno, da so
ljudje polni nezaupanja in apatije. Vsi so enaki, pravijo. O nevarnosti takšnega
razmišljanja in posploševanja sem že pisala, in ponavljam »Ne, nismo vsi enaki«.
Smo pa odgovorni, da sistem, ki takšne absurde dovoljuje, spremenimo.
Preglednost in javna
dostopnost do podatkov o vseh, ki so prejeli kakršnakoli javna sredstva, bi lahko
bil eden izmed korakov na poti normalizacije delovanja države. Nekaj možnosti
že obstaja, vendar to še zdaleč ni dovolj. Nobenega izgovora ne more biti, da v
dobi razvite informacijske tehnologije ne bi mogli na enem mestu zbrati
podatkov o tem kdo, koliko in pod kakšnimi pogoji je prejel javnega denarja. Uzakoniti
bi morali pravilo: Javna sredstva – javna objava. Tudi v bankah. Trditi, da se
tega ne da, ali zaradi tehničnih ali zaradi vsebinskih razlogov, je navadno
sprenevedanje s ciljem prikrivanja dejanskega stanja, onemogočanja sledljivosti
in preprečevanja nadzora.
