Ministrica
je prestala interpelacijo. Rezultat 43 za interpelacijo in 38 proti je sicer
Pirova zmaga, ampak pravila so pravila. To seveda ni bila odločitev o njenem
dobrem ali slabem delu, ampak preizkus trdnosti koalicije. Ta je ob političnem
preračunavanju pokazala večjo šibkost, kot bi si želela. V času, ko potrebujemo
trdno in enotno vlado z vizijo in jasnim gospodarsko socialnim programom, je to
slaba popotnica za prihodnost Slovenije.
V svojem nastopu, je ministrica porabila največ časa za
obtoževanje predlagateljev interpelacije, preostanek pa je
namenila predstavitvi dela ministrstva, s poudarkom na prihodnjem programu
dela. Odgovorov na očitke interpelacije je bilo bolj malo.
So pa
zato kar deževale obljube, kaj vse bodo na ministrstvu v naslednjih mesecih še naredili.
Ministrica tudi ni skoparila s samohvalo glede zaslug pri zmanjševanju
brezposelnosti in zagotavljanju socialne države. Pohvalila se je tudi z
najnižjo stopnjo neenakosti, kar bi nas moralo pošteno skrbeti.
Vendar dosedanje
delo ministrice kaže na to, da ima “smolo” pri izbiri projektov in težave pri
uresničevanju svojih idej. Besede so eno, dejanja pa drugo. Propadlih projetov,
neizpolnjenih obljub in celo sprenevedanj ter zavajanj, ki si jih je privoščila
dr. Anja Kopač Mrak v času, ko je imela vpliv na delo ministrstva, je za celo
knjigo. To seveda vzbuja sum, da bo večina tega, kar je povedala v zagovoru
interpelacije, ostalo le neizpolnjena želja in izziv za neke druge čase in
drugo vlado.
Kljub
temu dopustimo možnost, da bo od jutri naprej vse drugače in da bo tokrat dr. Anja
Kopač Mrak zares ukrepala. Za začetek na naslednjih enajstih področjih:
1. Uredite končno dolgotrajno oskrbo
Slovenija
je edina država med članicami Evropske unije, ki nima celovito urejene
dolgotrajne oskrbe. Že od leta 2008 dalje vlada vsako leto znova zapiše v svoj
normativni program dela (NPD), da bo sprejela Zakon o dolgotrajni oskrbi. V Nacionalnem
programu reform (NRP) enako obljubo pošlje v Bruselj. Vendar zakon do danes ni
ugledal luči sveta in možnosti, da jo kaj kmalu bo, so precej slabe. Zakon ni
pomemben le za starejše, kar se pogosto napačno predstavlja v javnosti, ampak za
vse, ki v vsakodnevnem življenju potrebujejo pomoč drugih. Prepiranje med
ministrstvom za zdravje in ministrstvom za delo, pod čigavo okrilje spada
zakon, je ceneno preusmerjanje pozornosti. Je tudi dokaz, da ministri med seboj
ne znajo sodelovati in dokaz nemoči predsednika vlade, ki jih k sodelovanju ne
more prisiliti. Ker je zakon napisan že v n-tih različicah, je potrebna le
odločitev, katero od njih poslati v sprejem v Državni zbor.
2. Kako napreduje pokojninska reforma
Z
velikom pompom je bila pred nekaj meseci predstavljena Bela knjiga o
pokojninski reformi, ki naj bi nakazala bodočo ureditev pokojninskega sistema.
Najbrž ni nikogar med nami, ki se ne bi strinjal, da pokojninsko reformo
potrebujemo. K sreči smo pred tremi leti in pol sprejeli zakon, ki je za nekaj časa podaljšal
vzdržnost pokojninskega sistema. Ampak to ni dovolj. Dolgoročno potrebujemo
novo rešitev.
Predlogi,
ki so zapisani v Beli knjigi, so pozitivno presenečenje. Predvsem zato, ker
takšnih predlogov nikoli ne bi pričakovali od “leve” vlade. Skoraj prepričana
sem, da mnogi od tistih, ki so tudi v javnosti zagovarjali ministričin predlog,
Bele knjige niso prebrali, ali pa ne razumejo, kaj tam piše. Popolnoma jasno
je, da aktualna koalicija nikoli ne bo sprejela zakona, ki bi vseboval rešitve
iz Bele knjige. Pa ne gre le za nekaj vprašanj, ki so medijsko najbolj
odmevala. Celoten koncept je drugačen od tega, kar poznamo sedaj.
Ministrstvo
je širokogrudno predvidelo kar štiri (!) leta javne razprave. In v tem je
največje sprenevedanje. Sprejetje zakona je postavljeno v čas, ki presega
mandate Cerarjeve vlade. Za Dr. Anjo Kopač Mrak je dosežek že sama predstavitev
Bele knjige. Z vsebino in njeno realizacijo se tako ali tako nihče več ne
ukvarja. V štirih letih se bo spremenilo marsikaj. Tudi vlada in koalicija. Če
ministrica s pokojninsko reformo misli resno, naj po enem letu javne razprave
prinese predlog zakona v Državni zbor.
3. Izkoristite čas za nujne popravke
veljavnega pokojninskega zakona
Obdobje
javne razprave o novem pokojninskem sistemu je čas, ki ga lahko izkoristi, da se
uveljavijo nekatere nujno potrebne spremembe sedanjega zakona. Zakon o
pokojninskem in invalidskem zavarovanju je eden izmed najbolj obsežnih in
zapletenih. Številne spremembe so povzročile skoraj neberljive prehodne določbe,
v katerih se ne znajde nihče več. Poponoma iluzorno je, da bi si kdo znal sam
izračunati pokojnino. Večinoma ljudje ne razumejo niti izračuna, ki ga naredi
ZPIZ.
Veliko
težav bi rešili že s tem, če bi zakon razdelili v več delov. Pri tem bi lahko
popravili tudi takšne anomalije, kot je ureditev statusa samostojnih
podjetnikov, in nekaj drugih zadev, ki kar vpijejo po spremembah. V poseben
zakon bi prenesli tudi vse pravice, ki predstavljajo izrazit socialni transfer
in nimajo nič skupnega s pokojnino. Tako bi zakon lažje zadihal, z njim pa tudi
pokojninska blagajna.
Ne gre
za poseganje v pravice, ampak za povsem tehnično opravilo, kako en megalomanski
zakon razdeliti v dva ali tri malo manj obsežne. Ekipa na ministrstvu je
sposobna in bi to naredila v zelo kratkem času.
4. Uredite mrežo socialnih zavodov
Centri
za socialno delo (CSD) vse bolj postajajo ustanove, ki se ukvarjajo z
birokratskimi opravili, namesto da bi vso svojo energijo posvetili reševanju
stisk ljudi. V času, ko je ministrica kot državna sekretarka že sodelovala pri
oblikovanju zakonodaje, je bil sprejet Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih
sredstev, ki je povzročil veliko krivic ljudem in ogromno težav ter dela CSD-jem.
Nesporno je, da so CSD-ji popolnoma v rokah politične skupine, ki ji pripada dr.
Anja Kopač Mrak. Reorganizacija mreže CSD se pripravlja že več let, najmanj pa
od leta 2012 dalje. Vrtenje v krogu idej, ki so motivirane s političnimi
interesi in na katerih služijo razni eksperti, po štirih letih ni dalo vidnega
napredka. Preden ministrstvo porabi še več davkoplačevalskega denarja za
izdelavo strategije medijskega komuniciranja, torej kako v javnosti prodati
zgodbo o reorganizaciji CSD-jev, bi lahko poizkusili z nekaj manjšimi, vendar
zato nič manj učinkovitimi koraki.
Za začetek
bi vzpostavili “skupne službe”. Tako se CSD-jem ne bi bilo treba več ukvarjati
z računovodstvom, kadrovskimi zadevami in podobnimi skupnimi opravili. Včasih
ni treba velikih projektov, da se stavari premaknejo na bolje.
5. Ukinite
obveznost vračanja varstvenega dodatka
Varstveni dodatek je socialni transfer. Mnogo upokojencev se mu
je odpovedalo, ker ne želijo nalagati obveznosti svojim potomcem, ki bodo morali
po njihovi smrti državi vrniti vse, kar so sami prejeli od države. Morda se to
komu zdi pravično. Češ, če imajo v lasti nepremičnino, potem je prav, da del te
nepremičnine pripada državi, saj so od nje vendar prejeli nekaj denarja, ki ga
morajo vrniti. Varstveni dodatek se torej obravnava kot neke vrste kredit. Toda
gledano širše, to predstavlja nedopustno diskriminacijo z ostalimi prejemniki
socialnih transferov. Tudi državne štipendije so socialni transfer. In otroški
dodatki tudi. Če bi sledili logiki vračanja, bi moralo enako veljati za vse.
Vendar za nikogar drugega, razen za
tiste, ki prejemajo varstveni dodatek, obveznost vračanja ne velja. Zato
ukinite obveznost vračanja varstvenega dodatka, ali pa enako obveznost
uveljavite za vse ostale prejemnike socialnih transferov.
6. Vrnite Zoisove štipendije vrhunskim
športnikom
Z
uveljavitvijo novega Zakona o štipendiranju je bila dijakom in študentom –
športnikom odvzeta možnost, da sploh kandidirajo za Zoisovo štipendijo. Ko sem,
še kot poslanka v Državnem zboru, pojasnjevala, da bo treba po novem zakonu za
pridobitev Zoisove štipendije hkrati (!) izpolnjevati tako pogoj glede ocen kot
tudi pogoj glede izjemnih dosežkov, ni bilo med kolegi iz takratne koalicije
nobenega razumevanja. Tudi predstavniki ministrstva se niso dali prepričati, da
dijak, ki ima same odlične ocene in je obenem npr. tudi državni prvak v
atletiki, res zasluži Zoisovo štipendijo. Ne, športni dosežki se ne morejo šteti
med izjemne dosežke, so zatrjevali. Se pa med izjemne dosežke šteje npr. objava
znanstvenoraziskovalne naloge v strokovni reviji ali zborniku. Res krivično do vseh, ki ob napornih
treningih in zlatih medaljah na državni ravni (!) z odliko opravljajo tudi
svoje šolske obveznosti. Do začetka novega šolskega leta je še dovolj časa, da
ministrica to krivico popravi.
7. Ne
ukinjajte Sklada za štipendije
Pod krinko racionalizacije je ministrica predlagala pripojitev Javnega
sklada RS za štipendije in razvoj kadrov Javnemu jamstvenemu, preživninskemu in
invalidskemu skladu RS. Z navedeno pripojitvijo naj bi prihranili celih 200.000
EUR! To je natančno toliko, kot jih bo potrebno zagotoviti za ustanovitev
novega Urada za varstvo pred diskriminacijo. Ministrstvo je ob tem hitelo
zagotavljati, da nam ustanovitev samostojnega Urada za varstvo pred
diskriminacijo nalaga celo opomin Evropske komisije. Vendar to ne drži. V opominu jasno piše, da
mora biti organ neodvisen, vendar je organizacijsko lahko umeščen tudi v nek
drug organ, ki se ukvarja s podobno vsebino. Je bilo to zavajanje namerno?
Zagovarjam racionalizacijo v javni upravi, toda vsega vendarle
ne gre metati v isti koš. Štipendije, preživnine in invalidnine res niso za
skupaj. Če bi sledili logiki obrazložitve, s katero ministrica ukinja
štipendijski sklad, bi lahko imeli v državi samo en sklad, en zavod in eno
agencijo. Saj vsi delajo približno na enak način, kajne? Torej, ministrica,
umaknite ta škodljivi predlog iz procedure in raje dodelite skladu več dela,
več programov in več pristojnosti. To bo dobro za vse, predvsem pa za izjemne
talente, ki jih sklad podpira pri njihovem izobraževanju.
8. Pogovarjajte
se z vsemi in sklenite Socialni sporazum
Ničkolikokrat je bilo iz ust ministrice slišati, da je socialno
sporazumevanje izjemnega pomena. Rešitve, ki niso širše družbeno usklajene, ne
bodo nikoli dobro sprejete med ljudmi. Vendar socialno sporazumevanje ne pomeni
diktature ene ali druge strani. Ministrstvo kot partner bi moralo skrbeti, da
so slišani in upoštevani vsi.
Ko je dr. Anja Kopač Mrak skupaj s sindikati konec 2015
enostransko predlagala spremembo definicije minimalne plače, so delodajalske
organizacije odstopile od Socialnega sporazuma. Pri tem ne gre za vsebinsko
vprašanje, ali je definicija minimalne plače ustrezna ali ne, pač pa za način
komuniciranja in sodelovanja. Podobno enostransko potezo si je ministrstvo privoščilo v času največje krize, ko je
povišalo minimalno plačo brez soglasja delodajalcev.
Pogajanja s socialnimi partnerji so bila vedno naporna, vendar
ravnanja ministrice kažejo na nerazumevanje in podcenjevanje instituta socialnega
dialoga in na velik prepad med besedami in dejanskim ravnanjem. Pobuda za
ponovno vzpostavitev pravega partnerskega odnosa za vsemi deležniki je lahko
dana takoj.
9.
Priznajte, da ste tudi vi zmotljivi, in ukinite propadle projekte
Projekti, kot so odpis dolgov in preprečevanje dela na črno z
vpeljavo vrednotnic, so bili popolni streli v prazno. Medtem, ko se je eden že
iztekel in dokazano ni dal nobenih rezultatov, so vrednotnice še kar v veljavi.
Analiza je pokazala, da so bili stroški vpeljave vrednotnic nekajkrat višji,
kot je bil njihov izplen. Zakaj ministrica trmasto vztraja pri njem, ni jasno.
Nekaj neučinkovitih projekov in programov bi se našlo tudi na
Zavodu za zaposlovanje. Učinkovitost se ne meri s tem, koliko denarja je bilo
razdeljenega, ampak kakšni rezultati so bili doseženi. Eden izmed projektov,
okoli katerega je bilo izrečene že veliko samohvale, je Jamstvo za mlade, ki pa
v resnici ni tako uspešen projekt. Malo svežega vetra in prilagoditve dejanskim
potrebam na trgu dela ne pri tem ne pri drugih projektih zavoda ne bi
škodovalo.
10. Ne
poskušajte vsiliti zakonov, ki med ljudi vnašajo razdor
Propadli poizkus uveljavitve Družinskega zakonika je najboljši
pokazatelj, da je je treba za uspešen zakon pridobiti čim širšo podporo ljudi.
Trmasto vztrajanje na svojem in vsiljevanje rešitev, ki so za del populacije
nesprejemljive, se ponavadi ne konča dobro. Ob odpiranju ideoloških vprašanj in
presojanju, čigave vrednote so bolj prave, je zanimivo opazovati, kako tisti,
ki največ govorijo o strpnosti in spoštovanju drugače mislečih, sami ravnajo
ravno nasprotno. Obsojajo in podcenjujoče obravnavajo vse, ki si drznejo imeti
drugačna stališča.
V tem trenutku so bolj kot kdajkoli prej ogrožene naše
tradicionalne vrednote. Svet, Evropa in z njimi Slovenija se spreminjajo z
veliko hitrostjo. Vse več ljudi meni, da to ni dobro in da so nam stvari ušle
iz rok. Ob pripravi bodoče zakonodaje imejte v mislih, da na svetu živimo
različni ljudje, ki imamo različne vrednote. Kot predstavnica vlade, ki mora
skrbeti za vse državljane, ste dolžni vsem posvečati enako pozornost in enako
skrb. Vsem ste dolžni izkazati enako spoštovanje.
11. Do
proračunskih sredstev se obnašajte bolj odgovorno
Ekonomisti na ministrstvu za delo so bolj redki. To se pozna
tudi pri porabi proračunskega denarja. Ena izmed visokih vladnih uslužbenk na
ministrstvu mi je nekoč dejala, da se ne izplača izvajati programa, pri katerem
se ne porabi najman 1 milijon evrov. Ne glede na to, ali gre za integralna ali
evropska sredstva, je takšen odnos nesprejemljiv.
Na mačehovski odnos do porabe proračunskih sredstev ter na slabo
in neodgovorno načrtovanje kaže tudi izvajanje enega izmed prvih protikriznih
ukrepov vlade iz leta 2009. Dr. Anja Kopač Mrak je bila takrat državna
sekretarka in je pomembno vplivala na delo ministrstva. Gre za Zakon o delnem
subvencioniranju polnega delovnega časa. Na ministrstvu so izračunali, da bomo
za ukrep potrebovali kar 230 milijonov evrov. Denarja v proračunu seveda ni
bilo, zato smo se morali dodatno zadolžiti. Na koncu je bilo porabljenih le 33
miljonov evrov. Podobno nerealno načrtovanje se je dogajalo še na več drugih
projektih.
Proračun ministrstva za delo je eden največjih, zato bi morali z
njim posebej skrbno ravnati. Poglobljen nadzor, ki bi se ukvarjal predvsem z
vidikom smotrnosti porabe, bi najbolje izvedel kakšen manjši podjetnik, ki
dvakrat obrne vsak evro. Manevrskega prostora je še veliko, kjub temu, da je
pretežni del odhodkov določen z zakoni. Nikjer namreč ne piše, da se zakoni ne
morejo spremeniti. Prav tako nikjer ni zapisano, da je tistim, ki že leta in
leta živijo na račun proračuna, ta pravica dodeljena za vedno.
Izzivov, predlogov in idej je seveda še mnogo več, vendar naj bo
zaenkrat to dovolj. Polovična realizacija bi bil fantastičen rezultat.
