Dogajanje v
Grčiji je še naprej ena izmed najbolj odmevnih tem v Evropskem parlamentu.
Skoraj ni pogovora, v katerem ne bi komentirali prvih potez nove grške vlade.
Medtem ko nekateri slavijo zmago “dobrega nad zlim”, se drugi zaskrbljeno
sprašujejo, kakšne bodo dolgoročne posledice nove politike. Jasno je, da posledice
ne bodo omejene na Grčijo, ampak bodo pustile velik pečat tudi v drugih
članicah EU.
Nostalgija, jeza in iluzije.
Težko bi
rekli, da je bil rezultat volitev veliko presenečenje. O možnih scenarijih se
je v različnih krogih govorilo že nekaj tednov prej in vsi so napovedovali
enako. Grških volivcev ni težko razumeti. Nezadovoljstvo nad realnostjo, skupen
zunanji sovražnik in velike obljube, zavite v všečen nastop, so formula, s
katero uspeh ne more izostati. Sploh pa ne, če imaš kot tekmeca na drugi strani
nekoga, ki obljublja nadaljevanje napornega procesa soočanja z realnostjo in se
mu pozna pomanjkanje svežine ter novih idej.
Z nostalgijo
po starih časih in pod težo ukrepov trojke so volivci nagradili nekoga, ki jim
je govoril tisto, kar so želeli slišati. Besede, ki so segle do srca, so jih
odvezovale vsakršne odgovornosti za nastalo stanje, jim obljubljale skorajšen
konec vseh težav in seveda lepšo prihodnost. Za piko na i, jim za to ne bo
treba spremeniti svojih navad in še naprej bodo lahko trošili več, kot
ustvarijo. Če bodo za to potrebovali svež denar, si ga bodo pač izposodili (ne
pa tudi vrnili). Edino, kar morajo narediti, da se vse to uresniči, je, da
volijo Sirizo.
Samostojna
drahma velik izziv.
Kljub navdušenju pa celo tisti poslanski kolegi, ki
podpirajo ideje nove grške vlade, v neformalnih pogovorih priznavajo, da bo
težko. Tsipras svojih predvolilnih obljub, ki so dosegle pravljično razsežnost,
ne bo mogel nikoli uresničiti. To tudi sam zelo dobro ve, skrbi pa ga ne
preveč. Dosegel je, kar je želel. Prišel je na oblast. Za vse, kar bo manj od
obljubljenega v predvolilnem času, se že bo našel izgovor.
Zadolževanje
za kupovanje socialnega miru.
Dejstvo je, da si je Grčija izposodila ogromno denarja,
ki ga mora sedaj vrniti, vendar ga nima s čim. Ob tem se znova odpirajo večne
dileme, ki so aktualne tudi za Slovenijo. Ali se zadolževati ali ne? Koliko odstotkov BDP znaša še sprejemljiva
zadolžitev? Ali je zadolževanje poceni ali drago? Ta resna in strokovno
zahtevna ekonomska vprašanja imajo
precej preprost odgovor, če vklopimo enostavno, vendar odgovorno gospodinjsko
logiko.
Največja težava Grčije je, da je izposojeni denar prelila
v tekočo porabo. Ob tem ni spremenila svojega obnašanja, ni povečala
produktivnosti, ni postala bolj konkurečna. Z izposojenim denarjem ni ravnala
odgovorno, še posebej ne do mlade generacije. Zanimivo bi bilo spremljati, kaj
od zgoraj naštetega bi se spremenilo, če bi Grčiji odpisali vse dolgove.
Slovenija
med upniki.
Med grškimi upniki je tudi Slovenija, ki je dala 263,6
mio EUR posojila, poleg tega pa še 1.550,0 mio EUR jamstev. Drži, da so jamstva
zaenkrat res le potencial, vendar se ob Tsiprasovih idejah lahko kaj kmalu
zgodi, da bomo odplačevali ne le svoje, ampak tudi grške dolgove. Legendarne
izjave nekdanjega finančnega ministra, da bomo na račun Grkov veliko zaslužili,
se žal ne bodo uresničile.
Malo na palec poskušajmo oceniti, kaj bi lahko naredili z
1,8 milijarde evrov, kolikor skupaj znaša naša izpostavljenost do Grčije.
Seveda ne gre za kakšno poglobljeno oceno, ampak ima ta prikaz namen zgolj
opozoriti bralca, da bo račun za Tsiprasovo zmago izstavljen tudi
Sloveniji.
Z denarjem, ki smo ga dali na razpolago Grčiji, bi lahko
kupili 7 letališč Jožeta Pučnika, pa še nekaj bi ostalo za izgradnjo nadzornih
stolpov. Pokrili bi lahko celoletni primanjkljaj v pokojninski blagajni ali pa
naslednjih 10 let brez težav izplačevali poln letni dodatek upokojencem. Lahko
bi podelili štipendije za ves čas izobraževanja vsem, ki bi se vpisali na
katerokoli šolo ali fakulteto. Lahko bi za eno leto ukinili plačevanje
dohodnine ali pa podjetja za več let oprostili plačila davka od dobička.
Ko bomo doma razpravljali o reprogramiranju ali odpisu
grških dolgov, bi bilo korektno predstaviti vse plati medalje. Saj vendar v
prvi vrsti skrbimo za blaginjo svojih državljank in državljanov, kajne?
Solidarnost
na preizkušnji.
Nekatere države, recimo Nemčija, so Grčiji posodile še
mnogo več kot Slovenija. Gledano z očmi držav upnic predstavlja grška zgodba
preizkusni kamen solidarnosti. Koliko
svojega smo pripravljeni odstopiti, da bo drugim bolje? Koliko smo pripravljeni
znižati svojo minimalno plačo, da jo bodo v Grčiji lahko povišali? Koliko dlje bomo morali delati, da bodo lahko
nekateri spet dobili dodatek za pravočasno prihajanje na delo?
Velika večina ljudi nima dovolj informacij, da bi si o
tej problematiki lahko ustvarila svoje mnenje. Še več je takih, ki jih sploh ne
zanima, kaj se dogaja. Še posebej ne, kaj se dogaja izven meja njihove države.
Hočejo samo mir pred vsemi “norimi” politiki, varno zaposlitev, čim boljšo
plačo, brezplačno zdravstvo in šolstvo, dostojne pokojnine, urejene ceste in pločnike, kanalizacijo in še
kaj. Drugo jih pa res ne zanima. Pa ne bi bilo slabo, če bi jih. To bi
prisililo tudi politike k bolj odgovornemu ravnanju.
In kako
naprej?
Če drugega ne, je Grčija tudi za EU trenutek streznitve.
Za naprej bo treba najti neko novo formulo sodelovanja. Takšno, ki vsebuje več
poštenosti in manj egoizma na vseh straneh ter uravnotežen odnos med pravicami
in obveznostmi.
Grki so povedali svoje. Zdaj je na vrsti EU, da sprejme
ali zavrne vrženo rokavico. Kaj se bo zgodilo z Grčijo, je v rokah voditeljih
držav članic in šefov mednarodnih finančnih institucij. Ti bodo v resnici
odločili, po kakšni poti bo šla Grčija. Tsipras je svojo besedo že snedel.
Razkazovanje mišic, prazne obljube in postavljanje izključujočih pogojev so del
predvolilne igre, dan po volitvah pa je vse drugače.
Tisti, ki strastno navijajo za eno ali drugo stran, pozabljajo,
da svet ni črno bel in da enostavnih rešitev ni. Odpisati dolgove in s tem
preložiti breme reševanja Grčije na ramena tistih, katerih standard je še precej nižji, bi bilo
nespodobno. Poleg tega bi to dalo vetra v krila tudi ostalim, ki psihologijo
množic spretno uporabljajo za doseganje svojih ciljev. Druga skrajnost, za
katero bi se lahko odločila EU, bi bila, da bi Grčiji pokazali vrata.
Ne eno ne drugo ni v interesu nikogar, ker imajo vsi
svojo računico. Grčija brez EU in ponovna uvedba drahme bi bila za Grke velik
izziv. Na drugi strani bi bil enako velik izziv za EU ostati brez Grčije. Jasno
je, da posledice zmage radikalne levice ne bodo ostale znotraj grških meja,
ampak se bodo prelile na celoten evropski prostor, reševanje grške krize pa bo
precedenčni primer tudi za ostale.
Zato bi bilo dobro, da najpomembnejši akterji pri tem
ohranijo trezne glave. Bilo bi pošteno, da mediji objektivno poročajo o dobrih
in manj dobrih plateh te zgodbe. In bilo bi koristno, če tudi Slovenija pri
izražanju solidarnosti presodi, kakšne posledice bo ta solidarnost imela za
standard ljudi doma.
Ob odgovornem ravnanju navdušenje nad novim vetrom, ki je
zapihal v evropskem političnem prostoru, hitro splahni. Dejstvo je, da bomo
ceno za Tsiprasovo politiko plačali vsi. Dolgoročno jo bodo relativno več
plačali tisti, ki socialno državo najbolj potrebujejo. Dvomim, da si tega
želimo. Prav zato je treba resno vzeti opozorila, ki napovedujejo, da se ideja
o odpisu dolgov in prelaganju odgovornosti na tuj račun širi tudi v drugih
državah.
Družbeno
socialne posledice pomembnejše od ekonomskih.
Na koncu koncev pri vprašanju reševanja grške dolžniške
krize ne gre le za vprašanje denarja, ampak predvsem za vprašanje
vzpostavljanja nove družbene ureditve. Plaz gibanj, ki se je sprožil po Evropi,
je dobro zamajal evropski politični prostor. To ni nujno slabo, saj bo
prisililo vse nas h kritičnemu razmisleku o stanju v družbi in potrebnih
spremembah v obnašanju.
