Migrantska kriza - stopimo skupaj za Slovenijo

Bruselj, 20.10.2015

Spoštovani kolegi evropski poslanci,

razmere v katerih se je v teh dneh znašla Slovenija so zaskrbljujoče. Ko sem v nedeljo zvečer obiskala begunski sprejemni center na policiji v Brežicah, ni kazalo, da bo že naslednji dan vse drugače. Čeprav odgovorni tega nočejo javno priznati, je bilo že dolgo jasno, da v primeru povečanega pritiska na južno mejo Slovenija ne bo zmogla brez dodatne pomoči. 

Kot lahko opazimo, podcenjevanje razmer ni pomagalo nikomur. Vladna retorika, da obvladuje položaj je sicer razumljiva, vendar neodgovorna in dvomljiva, če ne ustreza dejanskemu stanju. Noč iz nedelje na ponedeljek je pokazala, da so bili dvomi upravičeni.

Prihod večjega števila migrantov je bilo presenečenje, ki to ne bi smelo biti, če bi res imeli nadzor nad razmerami. Neprimerno je za nastale razmere kriviti druge države, saj je bilo mogoče takšen razvoj dogodkov predvideti vnaprej.

Prebivalci obmejnih območij so že pokazali, da so pripravljeni pomagati, vendar so ob spremljanju dogajanja čedalje bolj zaskrbljeni in preplašeni. Prejemam številne klice in pozive. Verjamem, da jih tudi vi. Slovenske državljanke in državljani upravičeno pričakujejo, da jim bo država zagotovila ustrezno varnost in nemoteno življenje.

Pričakujejo tudi, da bomo mi, evropski poslanci, po svojih močeh prispevali k reševanju nastalih razmer. Naše možnosti so žal omejene, vendar več glasov na več različnih mestih pomeni tudi večjo možnost za uspeh. Najverjetneje se vsi zavedamo, da ima Slovenija omejene in ne zadostne kadrovske in finančne zmožnosti, s katerimi bi lahko obvladovala nastale razmere. 

Predlagam, da se vsi skupaj potrudimo, da seznanimo evropsko skupnost o resni situaciji, v kateri se je znašla Slovenija in jo hkrati pozovemo, da Sloveniji kot enakopravni članici EU, nudi ustrezno podporo. Tudi mi smo jo nudili drugim takrat, ko so jo potrebovali. Moralno, tehnično, kadrovsko in finančno. Vse v duhu evropske solidarnosti.

Spoštovani kolegi,

vsi se zavzemamo za spoštovanje človekovih pravic, nihče od nas ne zanika stisk v katerih se znajdejo ljudje, ki morajo bežati za svoje življenje. Prav tako smo vsi po svojih močeh pripravljeni pomagati tistim, ki pomoč zares potrebujejo. Vendar smo dolžni ob tem odgovorno ravnati tudi do naših državljank in državljanov, ki imajo prav tako pravice. Pravice, da v svojih domovih živijo svobodno in brez strahu.

Verjamem, da boste vsi sprejeli mojo pobudo in delovali v dobro Slovenije, ki nas v teh dneh še posebej potrebuje.

Romana Tomc

TTIP ne pomeni novih Združenih držav evropske Amerike

Živimo v  globalnem svetu, kjer sodelovanja in povezovanja ni mogoče zaustaviti, lahko pa ju poskusimo uravnavati tako, da bomo imeli vsi od tega koristi. 

Ta teden je bila na dnevnem redu plenarnega zasedanja Evropskega parlamenta tudi Resolucija o Pogajanjih o čezatlantskem partnerstvu na področju trgovine in naložb - TTIP (Transatlantic Trade and Investment Partnership). Temu primerno se je gostilo tudi število sporočil, pozivov in celo groženj, ki smo jih dobili evropski poslanci. O resoluciji smo glasovali in veseli me, da smo jo sprejeli.

Mnogih TTIP ne zanima in razumljivo je, da o sporazumu ne vedo veliko. Od tistih, ki so se vključili v javno razpravo in nasprotujejo posameznim rešitvam, pa je pričakovati, da vedo za kaj gre. Na žalost so se ta pričakovanja v primeru TTIPa izkazala za preveč optimistična. Velik del "nezadovoljnih državljanov" ima popolnoma napačne predstave o problemih, ki jih izpostavljajo.  Kljub temu so zelo pogumni v svojih komentarjih in žalitvah.

Iluzorno je pričakovati, da bi z argumenti prepričali tiste, ki jih pri delovanju vodi ideologija. Enako velja za tiste, ki zavestno širijo neresnične informacije in s populističnimi izjavami ustvarjajo negativno vzdušje. Veliko pa jih enostavno nima dovolj informacij. Ravno zato smo tisti, ki smo dokumente pregledali in vemo več, odgovorni, da javnosti posredujemo čim bolj objektivno sliko o TTIPu. Verjamem, da  si bodo ljudje tako lažje ustvarili lastno mnenje.

Uvodoma še pojasnilo vsem tistim, ki mislijo, da smo ta teden glasovali o TTIPu. Zelo daleč je še od tega. Na tokratni plenarni seji smo odločali le o priporočilih, ki jih Evropski parlament daje Evropski komisiji. Glasovali smo o usmeritvah, ki naj bi vodile evropske pogajalce pri pogajanjih. Tako naj bi v proces vgradili nekakšno varovalko, ki bo preprečila, da bi komisija sprejela odločitve, nesprejemljive za parlament.

Na koncu bomo o sporazumu vendarle glasovali poslanci v Evropskem parlamentu in nerodno bi bilo, da bi na mizo dobili predlog, ki bi vključeval rešitve, za katere med poslanci ne bi bilo dovolj podpore. Veliko bolje je, da takšno situacijo preprečimo vnaprej in jasno povemo, kaj je sprejemljivo in kaj ne.

TTIP je več kot ekonomski sporazum.

TTIP je pomemben. Sprejem TTIPa bo seveda imel posledice. Vendar mnogi glede njegovih učinkov pretiravajo. Evropska unija in Združene države Amerike se ne pogajata o novih Združenih državah evropske Amerike, ampak (le) o prosto trgovinskem in investicijskem sporazumu. V veljavi je že več kot 1400 podobnih sporazumov. Nekateri, ravno tako pomembni, so bili sprejeti pred nedavnim, npr. s Kanado, drugi so tik pred sprejemom, npr. z Japonsko. O nobenem ni bilo toliko polemike, kot ravno o TTIPu. Skoraj nihče ne ve, in tudi malo ljudi zanima, kaj določa sporazum z Japonsko.  Glede TTIPa pa divja prava protiimperialistična vojna.

TTIP je resda največji, toda njegov namen in cilji so enaki, kot pri vseh ostalih. Boljše sodelovanje in manj ovir med sodelujočimi. To naj bi okrepilo gospodarsko aktivnost na obeh straneh in prineslo nova delovna mesta ter s tem omogočilo višji standard ljudi.

Čeprav gre v prvi vrsti za ekonomski sporazum, ima TTIP tudi simbolično sporočilo. Je geopolitični dogovor, nakazuje krepitev strateškega zavezništva med dvema razvitima deloma sveta, ki gojita podobne vrednote.

Skrivnostna pogajanja za tesno zaprtimi vrati.

Dogajanju okoli TTIPa se pripisuje nepreglednost in skrivnostnost. Pravzaprav je ravno obratno. Pogajanja o TTIPu so ena izmed bolj preglednih. Komisija redno obvešča javnost o napredku, na voljo je kar precej informacij. Na spletnih straneh komisije je objavljenih veliko dokumentov, analiz in pojasnil. Priporočila, o katerih smo glasovali v parlamentu, so na spletnih straneh dostopna v vseh evropskih jezikih.

Poslanci imamo možnost, da si dokumente ogledamo v t.i. tihi sobi. Pod budnim nadzorom uradnice, ki ves čas sedi v kotu sobe, lahko, kolikor časa želimo, pregledujemo vsako podrobnost. Dostop do poglobjenih informacij imajo tudi socialni partnerji.

Seveda je povsem razumljivo, da javnosti niso predstavljene prav vse podrobnosti, saj gre vendar za pogajanja, ki še tečejo.

Se bodo zaradi TTIPa res drastično znižali standardi?

Preprosto zamahniti z roko in reči, da sporazum ne prinaša nič, kar nam ne bi bilo všeč, bi bilo preveč enostavno.  Enako neodgovorno je pretiravanje in ustrahovanje. Posebej zato, ker sami pogosto zavestno živimo nezdravo, se nepravilno prehranjujemo, malomarno ravnamo s svojimi zasebnimi podatki in kupujemo oblačila, ki jih izdelujejo slabo plačani delavci ali celo otroci. Smo zelo kritični, ko gre za standarde TTIPa in malo manj kritični, ko gre za naše vsakdanje navade. Ravno ta dvojna morala je tista, ki najbolj zmoti.

Nasprotniki TTIPa so polni obtožb, da je ameriška hrana slabe kakovosti in vsebuje veliko pesticidov. Že bežen pogled v trgovine, kjer za izjemno nizko ceno lahko kupimo solato, ki v hladilniku zdrži cel mesec kaže, da v Evropi ni kaj dosti drugače. Tudi restavracije s hitro prehrano radi obiskujemo. Prav tako popijemo precej nezdrave, mehurčkaste pijače ameriškega porekla.

Skrbi nas za našo zasebnost, hkrati pa objavljamo družinske fotografije na facebooku, še preden pridemo z dopusta. Svoje osebne podatke zaupamo skoraj vsakemu, še posebej radi tistim, ki nam ponujajo kartice zvestobe. Bojimo se prevlade ameriških korporacij, njihove storitve pa množično uporabljamo tudi sami.  Svoja sporočila pošiljajmo s pametnih telefonov, prevzemamo ameriške valentinove običaje in kupujemo uveljavljene blagovne znamke na eBayu. Tako bi lahko naštevali v nedogled.

Vse zgoraj navedeno je posledica globalizacije, ki se ji ne moremo izogniti. Nikakor ne želim spodbujati slabih navad. Prav tako ne zagovarjam zniževanja standardov. Nasprotno. Menim, da imamo večje možnosti, da zaščitimo svoje standarde, če jih bomo postavili v jasno določen okvir sodelovanja in natančno opredelili pravila igre. 

Populistično o zdravstvu, šolstvu in zaposlovanju.

Posebej zavajajoče so trditve o odvzemu pravice do vode, uničenju nacionalne kulture, vmešavanju v sisteme šolstva, zdravstva in drugih javnih storitev. Javne storitve so iz pogajanj izvzete! Ameriške korporacije ne bodo določale, kakšen zdravstveni, pokojninski in izobraževalni sistem bomo imeli v posameznih državah EU. To je in bo še naprej v rokah držav članic EU.

Pomanjkljivih in netočnih informacij je mnogo tudi na drugih področjih. Npr. v zvezi z zaščito zaposlenih in delovno pravno zakonodajo. Ravno s tem področjem sem se še posebej poglobljeno ukvarjala. Samo kot primer navajam eno izmed priporočil parlamenta komisiji. Takole pravi: 

“zagotovi naj (Evropska komisija), da bo poglavje o trajnostnem razvoju zavezujoče in izvršljivo ter namenjeno popolni in učinkoviti ratifikaciji, izvajanju in uveljavljanju osmih temeljnih konvencij Mednarodne organizacije dela in njihove vsebine, agende za dostojno delo Mednarodne organizacije dela in temeljnih mednarodnih okoljskih sporazumov; določbe morajo biti usmerjene k dodatnemu povečanju zaščite z delovnimi in okoljskimi standardi; ambiciozno poglavje o trgovini in trajnostnem razvoju mora vključevati tudi pravila o družbeni odgovornosti podjetij, ki bi temeljila na smernicah OECD za večnacionalne družbe, ter jasno strukturiranim dialogom s civilno družbo”

Zahteva je popolnoma jasna in zelo stroga. Kdor glede delovnih razmer razlaga drugače, zavaja.

Sporni ISDS.

Med najbolj spornimi področji je način reševanja sporov. V TTIPu je za to področje predlagan t.i. ISDS (Investor State Dispute Settlement), ki nikakor ni nekaj novega, ampak je poznan že dolgo. Uporaba ISDS v praksi pomeni, da bi morebitne spore med vlagatelji in državami reševalo posebno arbitražno sodišče, ne pa nacionalna sodišča v posameznih državah. Nasprotniki ISDSja radi navajajo 1 (en!) primer, kjer je država izgubila tožbo proti korporaciji. Malo širši pogled pokaže naslednje: v 50 odstotkih sklenjenih arbitraž zoper države članice EU so zmagale države članice, v 26 odstotkih je prišlo do poravnave. Statistika torej kaže, da je bilo v korist korporacij odločeno v manj kot četrtini primerov.

Ne le države, tudi vlagatelji želijo, da se v sporih odloča nepristransko. Prav gotovo v mnogih primerih obstajajo resni pomisleki o učinkovitosti in nepristranskosti nacionalnih sodišč.

Vedno obstaja možnost za izboljšave. Zato je Evropska komisija predlagala tudi precejšnje spremembe v organizaciji delovanja ISDSja. To naj bi zagotovilo še bolj učinkovito, neodvisno in pravično reševanje sporov.

Tudi Slovenci poznamo zelo nazoren primer, ki dokazuje, da so arbitražna sodišča primerna in ustrezna za reševanje najtežjih primerov. Republika Slovenija je odločitev o poteku meje, torej o najpomembnejšem ozemeljskem vprašanju države, zaupala arbitrom. Kljub temu je v svojem uradnem stališču zadržana do uporabe ISDS mehanizma, ko gre za TTIP.

Kaj TTIP pomeni za Slovenijo?

O učinkih TTIPa je bilo narejenih veliko analiz, vendar enovite ocene, kakšni bodo dejanski učinki ni. Rezultati so precej odvisni od tega, kdo je bil naročnik. Prav tako je treba upoštevati, da so bile ocene podane še preden so se pogajanja zaključila. Kako torej pravilno oceniti učinke, če posamezni elementi, ki so pomembni za končni rezultat, sploh še niso znani?

Edina analiza, ki je bila narejena (posebej) za Slovenijo, je delo J.P. Damijana. Tudi zanjo velja enako, kot za druge analize. Izhaja iz časa, ko so bila pogajanja še daleč od zaključka. Najbrž je to razlog, da je v besedilu navedenih mnogo pogojnikov in predpostavk. Ne glede na to, pa avtor ugotavlja, da TTIP za Slovenijo ne bo imel prav velikega učinka.

Trgovanje med ZDA in Slovenijo je trenutno zelo skromno. Ni pa nujno, da bo tako tudi ostalo, saj je Slovenija ZDA postavila na sam vrh ciljnih tujih trgov. Bolj kot neposreden, je za Slovenijo pomemben posreden učinek. Če bi se zaradi TTIPa okrepilo nemško gospodarstvo, potem bi imelo to multiplikativne pozitivne učinke tudi za Slovenijo. Iz obeh razlogov bi bila podpora Slovenije TTIPu logična.

Kako naprej?

Evropska unija temelji na prostem pretoku blaga, storitev, ljudi in kapitala. Te štiri temeljne svoboščine so naša skupna pridobitev in pridobitev za vsako posamezno državo članico posebej. Zato gre gospodarstvu bolje in ljudje živijo bolj svobodno in sproščeno.

Zgodovina potrjuje, da trgovina pripomore k večji blaginji, če znamo izkoristiti njene pozitivne plati. TTIP je torej podlaga, ki daje možnosti. Pomembno je, da možnost obstaja in da imamo izbiro. Odgovornost za to, kako bomo to možnost izkoristili pa je v naših rokah.

Nekaj koristnih povezav:

Na spodnji povezavi Evropske komisije je dostopnih veliko informacij: http://ec.europa.eu/trade/policy/in-focus/ttip/

Dokument o katerem bo potekalo glasovanje v Evropskem parlamentu:   http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-%2f%2fEP%2f%2fTEXT%2bREPORT%2bA8-2015-0175%2b0%2bDOC%2bXML%2bV0%2f%2fEN&language=EN

Priporočan tudi ogled te brošure:

http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2015/march/tradoc_153266.pdf

Evropska zavest za Slovenijo preveč?

Medtem, ko smo se v Evropskem parlamentu ukvarjali z Grčijo, migrantsko krizo, Ukrajino in sporazumom med EU in ZDA, so v slovenskem parlamentu poslanci med drugim obravnavali tudi Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu.

Gre za dokument, ki je bil v Evropskem parlamentu sprejet že 2. aprila 2009. Evropski poslanci so ga podprli z izjemno večino, zanj so glasovali tudi vsi takratni slovenski poslanci: dr. Romana Jordan, dr. Miha Brejc, Ljudmila Novak, Lojze Peterle, Jelko Kacin, Mojca Drčar Murko in Aurelio Juri.

V resoluciji je v eni izmed točk zapisano tudi naslednje besedilo:

“ker Evropa ne bo združena, če ne bo sposobna oblikovati enotnega pogleda na svojo zgodovino, če ne bo priznala nacizma, stalinizma ter fašističnih in komunističnih režimov kot skupne zapuščine in če ne bo izvedla poštenih in poglobljenih razprav o njihovih zločincih v prejšnjem stoletju”.

In v neki drugi točki piše:

“Evropski parlament odločno obsoja vse zločine proti človeštvu in množične kršitve človekovih pravic, ki so jih zagrešili vsi totalitarni in avtoritarni režimi; žrtvam teh zločinov in njihovim družinskim članom izraža sočutje, razumevanje in priznanje za njihovo trpljenje”.

In v tretji točki spet nekaj podobnega. In tako naprej do ene izmed zadnjih točk, ki pravi:

“Evropski parlament je prepričan, da je končni cilj razkritja in ocene zločinov, ki so jih zagrešili komunistični totalitarni režimi, sprava, ki jo je mogoče doseči s priznanjem odgovornosti, prošnjo za odpuščanje in spodbujanjem moralne prenove”.

Je to kaj drugače, kot že ves čas poudarja SDS? Stranka je zaradi tega prepričanja deležna gneva, blatenja v javnosti in zgražanja. Obtožena je, da pogreva stare stvari in se preveč ozira v zgodovino. Edino, česar si kritizerji ne upajo naravnost povedati je, da ni evropsko usmerjena. Lahko pa zaključimo, da so neevropski tisti, ki evropskih resolucij ne zmorejo podpreti.

Takih je precej. Skrivajo za raznimi imeni in združenji, političnimi strankami in civilnimi združbami. Polna usta so jih lepih besed, vendar jih izdajajo manj lepa dejanja. Na odboru za pravosodje je 9 slovenskih poslancev glasovalo proti evropskim vrednotam.

Zakaj? Izgovarjanje na tehnične in nomotehnične razloge je seveda navadno sprenevedanje in podcenjevanje ljudi.

Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu ni nek manj pomemben evropski projekt, ki ga države članice lahko podprejo ali pa tudi ne. Gre za obsodbo najbolj zavržnih dejanj iz časa totalitarnih sistemov in za podporo osnovnim človeškim vrednotam.

Odnos do te resolucije kaže zmožnost priznanja resnice in sprejema posledic ter prevzema odgovornosti. Gre za soočenje s preteklostjo in za pogled v prihodnost v katerem ni prostora za stvari, ki so se v teh sistemih dogajale. Gre za spravo. In za nekatere je to problem. 

Takšna dejanja vedno znova potrjujejo, da je Slovenija še daleč od normalne, demokratične in pravne države. Tako bo vse dotlej, dokler tisti, ki najbolj pridigajo o etiki in morali, o enakosti in človekovih pravicah, teh tudi v resnici ne bodo spoštovali.

Migranti rešujejo Evropo

V zadnjem času je veliko pozornosti vzbudila problematika, povezana z migranti. V Evropo prihajajo iz vseh strani. Ne le čez Sredozemsko morje, ampak tudi po kopnem, ne le iz Afrike, ampak tudi iz Bližnjega Vzhoda. Vsi iščejo in pričakujejo priložnosti, ki jih doma nimajo. Pretresljive zgodbe, ki jih pripovedujejo, težko pustijo kogarkoli brezčutnega. 

Navdušenje nad kvotami je izpuhtelo.

Prva misel ob pogledu na prenatrpane čolne in tovornjake s skritimi pregradami, je logična in človeška. Pomagati jim je treba! A že naslednji trenutek trčimo ob kup vprašanj in dilem, ki samoumevne zaključke postavijo v drugačno luč. Ker ni enostavnih rešitev, tudi vprašanje, kako široko odpreti vrata Evropske unije za migrante, še ni dobilo odgovora, ki bi zadovoljil vse ali vsaj večino. Zavedajoč se problema, s katerim se srečujejo države, ki so najbolj na udaru, je Evropska komisija predlagala uvedbo kvot. Vsaka članica EU naj bi sprejela določeno število migrantov. Ti naj bi se preselili iz najbolj obleganih držav v druge članice, tudi v Slovenijo. K nam naj bi po posebnem ključu prišla 702 migranta.

Od objave številk naprej, so se zadeve začele zapletati. Iskanje salomonske rešitve je javno mnenje in politike razdelilo na dva pola. Najlažje se je namreč samo pogovarjati, izražati solidarnost in dajati prazne obljube. Malo težje je povedati, od kje vzeti potrebna sredstva in še težje razkriti, kdo bo zaradi prerazporeditve denarja ostal praznih rok. Najtežje od vsega je prevzeti odgovornost. Zato najkasneje takrat, ko je treba sprejeti finančno in družbeno breme na svoja ramena, začetno navdušenje popusti. Tako je bilo tudi v tem primeru. Voditelji držav so se previdno umaknili iz javne debate.

To pa še zdaleč ne pomeni, da je tema migracij zaključena. Še vedno se vrstijo okrogle mize, predvajajo televizijske oddaje in tudi v časopisih je sem ter tja še vedno objavljen kakšen prispevek. Ob nekaj racionalnih razmišljanjih je večinoma slišati zelo populistična navijanja. Nekateri kar tekmujejo, kako bi bili bolj všečni. Življenja ljudi, socialne stiske in človekove pravice so hvaležna tema za pridobivanje simpatij volivcev, vse dokler teh obljub ni treba prenesti v realno življenje.

Migranti kot rešitelji demografskih težav Evrope.

Eden izmed razlogov, ki naj bi utemeljeval velikodušen sprejem migrantov, je še posebej pritegnil mojo pozornost. In sicer ta, da stara celina potrebuje migrante kot rešitelje svojih demografskih težav. S plačilom prispevkov od plač naj bi migranti reševali obubožane in nevzdržne pokojninske blagajne posameznih držav.

Če gledamo na ta način, potem lahko pridemo do zaključka, da bo Evropa migrante celo izkoristila. So poceni delovna sila, marljivi, ubogljivi, pa še za naše upokojence bodo poskrbeli. Sliši se obetavno, vendar kaže na nepoznavanje delovanja pokojninskih sistemov. Kar bi bilo še slabše je, da gre enostavno za zavajanje. Prav tako nismo nič bližje rešitvi, če ne sprejmemo ugotovitve, da Evropa trpi pomanjkanje delovnih mest in si zatiskamo oči pred dejstvom, da kulturna, etnična in verska različnost obstaja.

V pokojninsko in zdravstveno blagajno (preko prispevkov) ter v proračun (preko davkov) plačujejo samo tisti, ki so zaposleni. Brezposelni so običajno prejemniki sredstev iz naslova socialne politike in torej dodatno obremenjujejo proračun ter obe blagajni. Evropa naj bi za vsakega sprejetega migranta državi sicer primaknila nekaj evrov, a to še zdaleč ne bo dovolj za pokritje vseh stroškov, sploh pa ne, če bo v nadaljevanju migrantu sledila še njegova družina.

Da pomagaš reševati pokojninski sistem, moraš biti zaposlen.

Brez zaposlitve torej ni prispevkov in ni davkov. Zaposlitve so, če obstajajo delovna mesta. Delovna mesta obstajajo, če podjetja poslujejo dobro in njihovi poslovni rezultati prenesejo stroške dela. Zaukazati odpiranje novih delovnih mest pač ni mogoče, razen morda v državnih podjetjih. A umetno ustvarjena delovna mesta na koncu spet bremenijo celotno družbo, saj podjetja zanje dobivajo subvencije ali državno pomoč. Ta je spet zagotovljena iz davkov, ki jih plačuje gospodarstvo in zaposleni. Krogotok je sicer zelo poenostavljen, pokaže pa bistvo. Da pomagaš reševati pokojninski sistem, ni dovolj da si, ampak moraš biti zaposlen. Migranti niso zaposleni in možnosti, da bodo zaposlitev dobili, so zelo majhne, še posebno v Sloveniji.

V Evropi ta trenutek še vedno išče delo na milijone ljudi, predvsem mladih, saj delovnih mest enostavno ni dovolj. Po ocenah Eurostata je v tem trenutku brezposelnih 23,5 milijonov Evropejk in Evropejcev. Čeprav gre na bolje, je okrevanje počasno in naporno. Hkrati nam ves čas za vrat diha konkurenca z vzhoda, tehnološki napredek pa je, z vidika ohranjanja delovnih mest, dvorezen meč in predstavlja več nevarnosti kot priložnosti. Dodatno skrb vzbujajo tudi neprilagojeni šolski sistemi, ki v nekaterih državah, med katerimi je na žalost tudi Slovenija, še vedno vzgajajo "profile", ki ne ustrezajo potrebam na trgu dela. A tudi migranti niso profilirani in jih je treba najprej ustrezno priučiti.

Človeški in ekonomski razlogi.

Ponudba in povpraševanje na trgu dela še nekaj časa ne bosta niti približno v ravnotežju. Migranti bodo koristili ugodnosti evropskega socialnega modela, verjetnost, da ga bodo vzdrževali je zanemarljiva. To ne pomeni, da se Evropa ne zaveda odgovornosti in da ne bo solidarna. To pomeni le, da bi bilo dobro, da smo odkriti, saj bomo tako lažje našli prave rešitve. Razlogi za podporo široko odprtemu evropskemu prostoru so lahko predvsem človeške narave. Ekonomski pač ne vzdržijo. 

Dejstvo je, da se Evropa problemu migracij ne bo mogla izogniti. Na nobeni politični razpravi tudi nisem zasledila, da si to kdorkoli želi. Problem obstaja in moramo ga začeti reševati takoj. Najprej moramo odgovoriti na vprašanje, kakšna je naša realna absorpcijska sposobnost, nato pa se moramo čim prej odločiti kako bomo pomagali drugim in pri tem zaščitili tudi svoje interese. Ob spoštovanju pravic in sočutju do prizadetih smo dolžni ostati realni in racionalni.