Migranti rešujejo Evropo

V zadnjem času je veliko pozornosti vzbudila problematika, povezana z migranti. V Evropo prihajajo iz vseh strani. Ne le čez Sredozemsko morje, ampak tudi po kopnem, ne le iz Afrike, ampak tudi iz Bližnjega Vzhoda. Vsi iščejo in pričakujejo priložnosti, ki jih doma nimajo. Pretresljive zgodbe, ki jih pripovedujejo, težko pustijo kogarkoli brezčutnega. 

Navdušenje nad kvotami je izpuhtelo.

Prva misel ob pogledu na prenatrpane čolne in tovornjake s skritimi pregradami, je logična in človeška. Pomagati jim je treba! A že naslednji trenutek trčimo ob kup vprašanj in dilem, ki samoumevne zaključke postavijo v drugačno luč. Ker ni enostavnih rešitev, tudi vprašanje, kako široko odpreti vrata Evropske unije za migrante, še ni dobilo odgovora, ki bi zadovoljil vse ali vsaj večino. Zavedajoč se problema, s katerim se srečujejo države, ki so najbolj na udaru, je Evropska komisija predlagala uvedbo kvot. Vsaka članica EU naj bi sprejela določeno število migrantov. Ti naj bi se preselili iz najbolj obleganih držav v druge članice, tudi v Slovenijo. K nam naj bi po posebnem ključu prišla 702 migranta.

Od objave številk naprej, so se zadeve začele zapletati. Iskanje salomonske rešitve je javno mnenje in politike razdelilo na dva pola. Najlažje se je namreč samo pogovarjati, izražati solidarnost in dajati prazne obljube. Malo težje je povedati, od kje vzeti potrebna sredstva in še težje razkriti, kdo bo zaradi prerazporeditve denarja ostal praznih rok. Najtežje od vsega je prevzeti odgovornost. Zato najkasneje takrat, ko je treba sprejeti finančno in družbeno breme na svoja ramena, začetno navdušenje popusti. Tako je bilo tudi v tem primeru. Voditelji držav so se previdno umaknili iz javne debate.

To pa še zdaleč ne pomeni, da je tema migracij zaključena. Še vedno se vrstijo okrogle mize, predvajajo televizijske oddaje in tudi v časopisih je sem ter tja še vedno objavljen kakšen prispevek. Ob nekaj racionalnih razmišljanjih je večinoma slišati zelo populistična navijanja. Nekateri kar tekmujejo, kako bi bili bolj všečni. Življenja ljudi, socialne stiske in človekove pravice so hvaležna tema za pridobivanje simpatij volivcev, vse dokler teh obljub ni treba prenesti v realno življenje.

Migranti kot rešitelji demografskih težav Evrope.

Eden izmed razlogov, ki naj bi utemeljeval velikodušen sprejem migrantov, je še posebej pritegnil mojo pozornost. In sicer ta, da stara celina potrebuje migrante kot rešitelje svojih demografskih težav. S plačilom prispevkov od plač naj bi migranti reševali obubožane in nevzdržne pokojninske blagajne posameznih držav.

Če gledamo na ta način, potem lahko pridemo do zaključka, da bo Evropa migrante celo izkoristila. So poceni delovna sila, marljivi, ubogljivi, pa še za naše upokojence bodo poskrbeli. Sliši se obetavno, vendar kaže na nepoznavanje delovanja pokojninskih sistemov. Kar bi bilo še slabše je, da gre enostavno za zavajanje. Prav tako nismo nič bližje rešitvi, če ne sprejmemo ugotovitve, da Evropa trpi pomanjkanje delovnih mest in si zatiskamo oči pred dejstvom, da kulturna, etnična in verska različnost obstaja.

V pokojninsko in zdravstveno blagajno (preko prispevkov) ter v proračun (preko davkov) plačujejo samo tisti, ki so zaposleni. Brezposelni so običajno prejemniki sredstev iz naslova socialne politike in torej dodatno obremenjujejo proračun ter obe blagajni. Evropa naj bi za vsakega sprejetega migranta državi sicer primaknila nekaj evrov, a to še zdaleč ne bo dovolj za pokritje vseh stroškov, sploh pa ne, če bo v nadaljevanju migrantu sledila še njegova družina.

Da pomagaš reševati pokojninski sistem, moraš biti zaposlen.

Brez zaposlitve torej ni prispevkov in ni davkov. Zaposlitve so, če obstajajo delovna mesta. Delovna mesta obstajajo, če podjetja poslujejo dobro in njihovi poslovni rezultati prenesejo stroške dela. Zaukazati odpiranje novih delovnih mest pač ni mogoče, razen morda v državnih podjetjih. A umetno ustvarjena delovna mesta na koncu spet bremenijo celotno družbo, saj podjetja zanje dobivajo subvencije ali državno pomoč. Ta je spet zagotovljena iz davkov, ki jih plačuje gospodarstvo in zaposleni. Krogotok je sicer zelo poenostavljen, pokaže pa bistvo. Da pomagaš reševati pokojninski sistem, ni dovolj da si, ampak moraš biti zaposlen. Migranti niso zaposleni in možnosti, da bodo zaposlitev dobili, so zelo majhne, še posebno v Sloveniji.

V Evropi ta trenutek še vedno išče delo na milijone ljudi, predvsem mladih, saj delovnih mest enostavno ni dovolj. Po ocenah Eurostata je v tem trenutku brezposelnih 23,5 milijonov Evropejk in Evropejcev. Čeprav gre na bolje, je okrevanje počasno in naporno. Hkrati nam ves čas za vrat diha konkurenca z vzhoda, tehnološki napredek pa je, z vidika ohranjanja delovnih mest, dvorezen meč in predstavlja več nevarnosti kot priložnosti. Dodatno skrb vzbujajo tudi neprilagojeni šolski sistemi, ki v nekaterih državah, med katerimi je na žalost tudi Slovenija, še vedno vzgajajo "profile", ki ne ustrezajo potrebam na trgu dela. A tudi migranti niso profilirani in jih je treba najprej ustrezno priučiti.

Človeški in ekonomski razlogi.

Ponudba in povpraševanje na trgu dela še nekaj časa ne bosta niti približno v ravnotežju. Migranti bodo koristili ugodnosti evropskega socialnega modela, verjetnost, da ga bodo vzdrževali je zanemarljiva. To ne pomeni, da se Evropa ne zaveda odgovornosti in da ne bo solidarna. To pomeni le, da bi bilo dobro, da smo odkriti, saj bomo tako lažje našli prave rešitve. Razlogi za podporo široko odprtemu evropskemu prostoru so lahko predvsem človeške narave. Ekonomski pač ne vzdržijo. 

Dejstvo je, da se Evropa problemu migracij ne bo mogla izogniti. Na nobeni politični razpravi tudi nisem zasledila, da si to kdorkoli želi. Problem obstaja in moramo ga začeti reševati takoj. Najprej moramo odgovoriti na vprašanje, kakšna je naša realna absorpcijska sposobnost, nato pa se moramo čim prej odločiti kako bomo pomagali drugim in pri tem zaščitili tudi svoje interese. Ob spoštovanju pravic in sočutju do prizadetih smo dolžni ostati realni in racionalni.