Predsednica vlade je
predloga proračunov za naslednje dve leti pospremila z besedami »Ohranili smo
socialno državo.«. Ob napovedanih
novih davkih, ob sistemskih težavah zdravstvene in pokojninske blagajne, ob
zavračanju materialne in moralne odgovornosti posameznikov, ki so izčrpali, nato
pa potopili podjetja in banke njihove dolgove pa bomo plačevali vsi, ob
ohranjanju privilegijev in razkošnega javnega sektorja ter neučinkovitega sistema
javnega naročanja, je to res samozavestna izjava. Vse našteto bo namreč priletelo
kot bumerang in še kako poseglo v socialno državo. Vendar ne za vse enako, socialna
država bo za nekatere postala še bolj socialna, za druge pa še bolj asocialna.
Namesto, da bi postajala vedno bolj pravična, postaja vedno bolj krivična.
Zato bi bilo zanimivo vedeti,
kaj natančno si predsednica vlade pod pojmom socialna država predstavlja. Ta pojem
v teoriji resda ni enotno definiran, zagotovo pa pomeni
mnogo več kot suhoparne številke na odhodkovni strani proračuna. Če sledimo njeni logiki, potem bi lahko
zaključili, da nismo uspeli ohraniti pravne države, ker se sredstva pravosodnim
proračunskim uporabnikom zmanjšujejo. Drži?
Celo matično ministrstvo, pristojno za socialo, na
svojih spletnih straneh o socialni državi govori le posredno. Pravi: »Temeljni pogoj za delovanje Slovenije kot
socialne države je usklajen gospodarski in socialni razvoj«. Enotne opredelitve torej ni, temeljnih pogojev za
socialno državo tudi ne, čedalje več ljudi se s težavo prebije iz meseca v
mesec, vse težje je priti do storitev, ki jih zagotavljajo različni socialno
varstveni podsistemi, ampak trditev s katero se očitno strinja celotna
koalicija je jasna. Socialna država, čeprav ne vemo čisto natančno o čem sploh
govorimo, se ohranja.
Zanimivo je, da so ti isti
ljudje iz sedanje koalicije še pred kratkim razmišljali o socialni državi čisto drugače. Leta 2008,
ko je bilo gospodarstvo na višku, brezposelnih pa malo, so nekateri nekritično
razglašali konec socialne države in podpisovali razne peticije. Podoben
stampedo je bil leta 2012, ko je bila polemika o lačnih otrocih pripeljana do
skrajnega roba. Danes koalicija zagovarja stališče, da 500 mio EUR novih davkov,
ki bodo najbolj udarili po žepih ljudi srednjega sloja in zmanjšali njihov standard,
ob napovedani negativni gospodarski rasti, nima vpliva na socialno državo.
Ni mogoče spregledati, da so
razprave in članki o razgradnji socialne države, revščini in pomanjkanju
aktualni predvsem, ko je na oblasti desna vlada. Ko pride na oblast levica, se plošča
obrne in kar naenkrat se cedita med in mleko. To seveda nima nobene zveze z realnostjo, drži
pa, da so socialne stiske ljudi idealno področje za manipuliranje in nabiranje
političnih točk.
Očitno je, da si ob
pomanjkanju natančne opredelitve, kaj socialna država sploh je, le to vsakdo
predstavlja po svoje. Dobro je, da država skrbi za brezposelne, za upokojence,
za ranljive skupine, vendar zanje ni rezervirana. Izboljšanje položaja ene
skupine ne sme povzročiti poslabšanja položaja drugih. Socialna država ni privilegij nekaterih skupin in posameznikov, ampak je
namenjena vsem državljanom in državljankam.
Pogoj
za njen obstoj pa je uspešno gospodarstvo. Zato
bi pričakovali, da bo vlada pospremila predloge proračunov 2014 in 2015 s stavkom, ki bi se začel nekako takole
»V prihodnjem letu bomo za oživitev
gospodarstva izvedli naslednjih 20 ukrepov, ki bodo izboljšali poslovno okolje
in omogočili podjetjem ponovno rast….«.
In sčasoma bi pravična socialna država prišla sama od sebe. 